V starozaveznih knjigah o Davidovem kraljestvu lahko beremo, kako je kralj David nameraval zgraditi Božjo hišo. Vendar mu je bilo po preroku sporočeno, da jo bo zidal šele njegov potomec.
In res je Salomon v moči Božje milosti zgradil osrednje svetišče, ki je pomenilo nekakšen dom za vse razkropljene Izraelce. Tempelj je bil kraj molitve, kraj darovanja in tudi kraj učenja. Mnogi Judje iz oddaljenih dežel so si prizadevali, da vsaj enkrat v svojem življenju poromajo v Jeruzalem in obiščejo tempelj, ki je bil nato večkrat napaden in tudi porušen. Kaka štiri desetletja po velikonočnih dogodkih so smrtni udarec templju zadali Rimljani.
Hiša je vedno nekaj, kar je potrebno najprej zgraditi. Bog je o samem templju spregovoril, da je to njegovo počivališče za vedno, “tu bom prebival, ker sem si ga zaželel” (Ps 132,14). Kralj Salomon se je sicer spraševal, ali Bog res more prebivati na zemlji, saj Ga “nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal” (1Kr 8,27). Iz tega razloga se Salomon obrača na Boga: “Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Poslušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj.” (1Kr 8,30).
Vendar pa Bog po preroku Ageju obljubi novi tempelj: “Moje je srebro in moje je zlato, govori Gospod nad vojskami. Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori Gospod nad vojskami.” (Ag 2, 8-9) Zadnji stavek nas spomni na Marijino obljubo za vse, ki bodo obiskali Kurešček. Glede na to, da je Jezus govoril, kako bo v treh dneh postavil porušeni tempelj, s čimer je govoril o templju svojega telesa, lahko torej sklepamo, da se je Agejeva prerokba nanašala prav na Marijo. Marija sama je bila namreč tisti tempelj, ki je v sebi nosil Najsvetejše. In do rojstva Jezusa in njegove smrti na križu je bil dostop ljudi do Najsvetejšega preprečen – šele nato se je zagrinjalo, ki je ločevalo ljudstvo od Najsvetejšega, pretrgalo.
Iz poročila o gradnji templja izvemo, da Salomon ni varčeval – ko je šlo za Božjo stvar, je bil razsipen in je uporabil najdražje, kar je imel. Tudi v zgodovini krščanstva so se mnogokrat gradile razkošne cerkve. In ko opazujemo – premišljujemo ikone vzhodnih kristjanov, lahko opazimo, da imajo zlato ozadje, kar ponazarja nebeško kraljestvo, ki ni od tega sveta. Zato tudi Marijo po pravici nazivamo kot “hiša zláta”.
V zvezi s tem nazivom se velja ozreti še v Loreto, kraj, kjer so sploh nastale litanije Matere Božje. V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Tudi Trsat velja za priljubljeno romarsko središče tako Hrvatov kot tudi Slovencev, zlasti tistih s Primorske.
Naj nam bo Marijin plašč varno in dragoceno zatočišče, kamor se lahko zatečemo. Marija, hiša zláta, prosi za nas.
