foto: SŠK

Sv. Marko, apostol in pisec drugega evangelija, goduje danes, 25. aprila.

Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.

Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev Marko ni bil neposreden Jezusov učenec, saj je bil v času Jezusovega javnega delovanja za to še premlad. Vseeno pa lahko v pasijonu po Marku zasledimo tudi vrstico, kako je v vrt Getsemani prišel mladenič z rjuho, potem ko so Jezusa zvezali in odpeljali. Tempeljski stražarji so ga zgrabili, on pa je pustil rjuho in nag pobegnil. To kratko poročilo se pojavi samo v Markovem evangeliju, v njem pa evangelist domnevno opisuje sam sebe.

Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.

Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.

Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13).

Markov evangelij

Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.

Struktura evangelija

Markov evangelij je sestavljen sorazmerno preprosto. Razlagalci se strinjajo, da v njem lahko ločimo uvod (Mr 1,2–13), ki nas seznanja z evangeljskim sporočilom; prvim delom, ki obsega Jezusovo delovanje v Galileji in se konča s Petrovo izpovedjo (Mr 1,14–8,32); drugim delom (Mr 8,33–10,52), ki sega do Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Tretji del (Mr 11,1–16,20) pa vsebuje Jezusovo delovanje v Jeruzalemu ter njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prehodne vrstice niso ostre ločnice, ampak označujejo položen prehod, ki vsebuje več vrstic. Markov evangelij je tako najkrajši med štirimi evangeliji, a je bil napisan prvi.

V Sloveniji sicer ni zelo veliko cerkva, posvečenih sv. Marku, ki je sicer zavetnik Benetk. Najdemo jo v Cerkljah ob Krki, pa v Kopru (nova cerkev na Markovcu), zelo znana pa je podružnična cerkev sv. Marka na Vrbi – omenja jo tudi pesnik France Prešeren v svoji pesnitvi o domači vasi.

Vir: SŠK

Besedilo je delno povzeto iz naslednjih virov: Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka, Evangelij po Marku Jožeta Plevnika ter Zapomni si in pripoveduj evangelij Silvana Faustija.

C. R.