Prerok Danijel spada med štiri “velike preroke” Stare zaveze, deloval pa je v šestem stoletju pred Kristusom. V Svetem pismu je znan predvsem po dveh dogodkih: čudežna rešitev pred levi ter preprečitev izvršitve krive sodbe nad Suzano.
Danijel, čigar ime pomeni ‘moj sodnik je Bog’, je četrti med velikimi starozaveznimi preroki. Izhajal je iz Judovega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Babilonski kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. Tam si je pridobil ugled z modrostjo, ki jo je dobil od Boga, a je vzbudil zavist nekaterih drugih kraljevih služabnikov, ki so ga ovadili, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato so ga vrgli v levnjak za hrano levom, a ga je Bog od tam rešil.
Danijel tudi pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Kralju Nebukadnezarju je tudi razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.
Kot piše revija Ognjišče, je Danijelu Bog dal izreden dar preroških videnj, v katerih je odkrival uničujočo božjo sodbo nad svetovnimi državami in Mesijev prihod. V knjigi, ki nosi ime po njem, opisuje med preroškimi videnji boj in zmago grškega kozla (Aleksandra Velikega) nad medijsko-perzijskim kraljestvom. V videnju o sedemdesetih letnih tednih (490 letih) je napovedoval tudi za judovsko ljudstvo čas sprave in večne pravičnosti čas Mesija. Napovedal pa je tudi stisko poslednjih časov. Danijelova knjiga nam kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper božje kraljestvo.
Prerok Danijel goduje na današnji dan, posvečena mu je med drugim tudi celjska stolna cerkev. Vendar tam praznujejo zavetnikov praznik konec avgusta.
C. R.
