Karmeličanska redovna družina danes obhaja obvezni god Marije, Matere milosti božje. Gre za enega od uvodnih vzklikov v lavretanskih litanijah Matere Božje.
Zakaj tak vzklik? Spomnimo se pozdrava nadangela Gabrijela: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Ko je videl, da se je prestrašila, ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,28-29). Ker izraza ‘milost’ ne uporabljamo ravno v vsakodnevni rabi, je prav, da se obrnemo k izviru, da pogledamo tja, kjer je nastal, torej v Sveto pismo. Tam je več besed, ki se v slovenščino prevajajo kot “milost” in imajo več pomenskih odtenkov. Osnovni izraz govori o milosti kot dobrohotnosti in zvestobi Boga, ki ne prelomi zaveze kljub številnim napakam in spodrsljajem ljudstva. Drugi pomen predstavlja milost kot prostovoljni dar naklonjenosti, usmiljenje in sočutje do Izraelcev kot izvoljenega ljudstva in na Božjo odločenost, da jih ne zapusti kljub njihovemu nespoštovanju zaveze. S pojmom milosti je povezana tudi Božja milostljivost, prijaznost in ustrežljivost do posameznih oseb: Noeta, Mojzesa idr. V novi zavezi pa milost pomeni dar.
V veri torej razumemo Božjo ljubezen kot dar, Božji odnos kot milostljiv, polnost milosti pa doživljamo v Jezusu Kristusu samem. On je najpomembnejši zastonjski dar ljudem, brez katerega bi bili prepuščeni posledicam izvirnega greha in svojih lastnih grehov, brez možnosti rešitve. Jezus je s svojo spravno daritvijo na križu in s svojim vstajenjem razbil začarani krog zla. O tem nam zelo jasno spregovori apostol Pavel v pismu Efežanom, ko pravi: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Ef 2,8-9).
Najpomembnejše sredstvo Božje milosti so zakramenti. Milost pa kristjani razumemo tudi širše. Sveta Terezija Deteta Jezusa je v svojem dnevniku zapisala globoko misel: »Vse je milost«. V tem smislu je vse, kar je dobrega, pa tudi težave in celo bolezen in smrt mogoče razumeti kot milost, kot dar Božje ljubezni, podarjen človeku, da bi po njem napredoval v ljubezni do Boga in bližnjega.
Prav v našem prizadevanju za resnično ljubezen nam prihaja naproti Marija, Mati Božje milosti. Če za koga velja, da je življenje v celoti sprejemal kot Božji dar, kot dar Božje milosti, to zagotovo drži za Marijo. Kar je sama živela, želi tudi drugim. V svoji prosojnosti za Boga in njegov načrt, v čudoviti materinski ljubezni do svojega Sina in svojih otrok, želi biti posrednica Božjih milosti. Tako zelo nas želi pritegniti k svojemu Sinu, zato hodi z nami in nas vabi k sebi. Z nami je po molitvi, še posebej po molitvi litanij in rožnega venca, z nami je po prikazanjih in uslišanjih v raznih romarskih svetiščih, z nami je po svojih znamenjih in podobah. Po čudodelni svetinji je Katarini Labouré posebej obljubila, da bo delila milosti vsem, ki se bodo k njej goreče zatekali. Z nami želi biti tudi po teh šmarnicah, da nas vodi k svojemu Sinu. Tudi ob tem branju nam želi odpirati studence Božje milosti. Z nami je v želji, da prenavlja Cerkev, Kristusovo nevesto. Z nami trpi, ko se od Boga oddaljujemo. Z živo vero stopajmo po njenih stopinjah, učimo se od nje zaupne drže do njenega Sina, da bi bili resnično odprti za vse milosti, ki nam jih želi posredovati. (vir: s. Slavica Lesjak, Mirenski grad)
Eden osrednjih dokumentov drugega vatikanskega koncila pa pravi: “Devica Marija je bila skupaj z učlovečenjem božje Besede od vekomaj vnaprej določena za božjo Mater in je po sklepu božje previdnosti postala na tej zemlji vzvišena mati božjega Odrešenika, na docela edinstven način velikodušna družica in ponižna Gospodova dekla. Ko je Kristusa spočela, rodila in hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah. S tem nam je postala mati v redu milosti” (LG 61).
