foto: Pixabay

Danes, 25. aprila, je god, pravzaprav liturgični praznik sv. Marka, evangelista. Gre za enega od štirih evangelistov, njegov evangelij je v Svetem pismu razporejen na drugo mesto, takoj za Matejevim evangelijem. Vendar pa je v resnici Markov evangelij najstarejši med štirimi evangeliji, omenjeni svetnik pa je dandanes znan kot zavetnik Benetk, zato ima to mesto v svojem grbu leva.

Kdo je bil sv. Marko? Rodil se je v Palestini, kjer je dobil ime Johanan (po slovensko Janez, grško ime Markos je dobil šele kasneje) in je po vsej verjetnosti umrl leta 68 v Aleksandriji. Zelo verjetno je spadal v širši krog Jezusovih učencev, saj za razliko od evangelistov Mateja in Janeza ni bil član dvanajsterih apostolov, je bil pa precej blizu. Po drugi različici pa je bil Marko v času Jezusove smrti in vstajenja še premlad, da bi lahko spadal v krog njegovih učencev. Edino v Markovem evangeliju je tudi omenjeno v opisu Jezusovega trpljenja, da je neki mladenič sledil skupini, ki je prišla prijet Jezusa. Ogrnjen je bil zgolj v rjuho, vendar so ga zgrabili, on pa je nag pobegnil. Najverjetneje je pisec evangelija opisoval sebe.

Janeza Marka sicer večkrat omenja tudi sv. Pavel in sicer kot sorodnika svojega družabnika sv. Barnaba. Tako naj bi se na enem od potovanj celo sprli, zato so se ločili, a kasneje je sv. Marko spet spremljal Pavla v Rim. Po nekaterih podatkih naj bi se dvorana zadnje večerje nahajala v hiši, ki je bila last Markove družine. Svoj evangelij je napisal na podlagi pripovedovanja apostola Petra oz. njegove apostolske pridige, ki se začne z nastopom Janeza Krstnika in konča z Jezusovim vnebovhodom. Prav evangelist Marko Jezusa prikaže v najbolj človeški luči. Najverjetneje so glavni naslovljenci evangelija rimski kristjani, zelo verjetno je z njim nagovarjal predvsem spreobrnjence iz poganstva. Ker Marko s čudeži dokazuje Jezusovo božanstvo, mu pravimo evangelij Božjega Sina. Po vsej verjetnosti je evangelij nastal nekje v času velike stiske v Jeruzalemu leta 70.

Zanimivo je, da evangelist pripoveduje tako, da sledi Jezusu, koder je hodil in oznanjal evangelij. Markov evangelij ima zemljepisno osnovo. Deli se na tri dele: Jezus deluje v svoji domači Galileji (1,14-6,6a), nato na poti v Jeruzalem (6, 6b-10,52) in v samem Jeruzalemu (11,1-16,20). To shemo sta za njim prevzela tudi evangelista Matej in Luka. Kraji so v Markovem evangeliju natančno določeni. Jezus je v Kafarnaumu, v Simonovi hiši, pri mitnici… Evangelij se veže na čisto določene kraje in mesta, tako da ima ozemeljsko izhodišče. Evangelist želi tako povedati, da evangelij ni filozofija ali izmišljotina, ki bi se porodila v človeških glavah, temveč dogodki, ki so se zgodili v prostoru in času.

Dolga stoletja po tistem, ko je sv. Marko umrl mučeniške smrti, so pomorščaki njegove posmrtne ostanke odnesli v Benetke, čeprav obstaja tudi legenda, da je nedaleč stran od Benetk, natančneje v Ogleju, kjer je takrat nastajala ena prvih krščanskih skupnosti, napisal evangelij še v latinščini.

V Sloveniji je sicer dvanajst cerkva, posvečenih sv. Marku. Najbolj znane so v župnijah Sv. Marko niže Ptuja (Markovci), Koper (na Markovcu, župnija je bila ustanovljena leta 1990), Cerklje ob Krki in seveda podružnična cerkev sv. Marka v Vrbi na Gorenjskem, ki jo omenja tudi naš največji slovenski pesnik dr. France Prešeren – »…pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval – svet’ Marka.« Prav ob tej cerkvi je svojo mladost preživljal tudi Prešernov sorodnik, kasnejši ljubljanski nadškof in svetniški kandidat Anton Vovk, ki je bil v Prešernovi hiši rojen sto let po rojstvu našega najslavnejšega pesnika.

Prav Prešernov verz pa tudi nakazuje staro navado, ki so jo imeli na praznik sv. Marka, namreč prošnje procesije, ki so bile z liturgično prenovo ukinjene oz. prestavljene na dneve okoli vnebovhoda, vendar so se marsikje tudi ohranile. Izvirajo iz prvotnih procesij z imenom Litaniae majores (Velike litanije), ki so bile uvedene v Rimu v prvi polovici prvega tisočletja krščanstva kot nadomestek poganskim sprevodom »robigalijam« v čast rimskemu bogu Robigusu, ki naj bi varoval setev pred žitno rjo. Ti poganski sprevodi so namreč potekali ravno na god sv. Marka, zato Markove procesije dejansko niso povezane s sv. Markom. Podobno kot pri bolj uveljavljenimi mlajšimi prošnjimi dnevi pred Vnebohodom, gredo tudi pri Markovi procesiji verniki iz cerkve med njivami in polji v prvem pomladanskem zelenju in pri tem prosijo za varstvo pred naravnimi ujmami, za lepo vreme in za dobro letino. Procesija pa ima tudi spokorni značaj, zaradi katerega lahko vključimo vanjo tudi molitve za spreobrnjenje.

Vsekakor pa je sv. Marko predvsem oznanjevalec evangelija – vesele novice o odrešenju.

G. B.