Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-18): Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Četrta velikonočna nedelja je po tradiciji tudi nedelja dobrega pastirja, ker v evangelijskem odlomku Jezus spregovori o sebi kot o dobrem pastirju. V sedanjem času, ko so nam podobe iz starega sveta na nek način zabrisane, saj si niti ne predstavljamo več, kaj pomeni biti pastir in skrbeti za svojo čredo (še tam, kjer obstaja pašna živinoreja, to nalogo opravijo kar ograje z električno žico), je tudi težko razumeti to prispodobo, ki jo Jezus uporabi zase. Morda se bo kdo spomnil na božični dogodek, ko so se novorojenemu Jezusu najprej poklonili betlehemski pastirji, verjetno najnižji sloj tedanje družbe. Pastir je tisti, ki oskrbuje in varuje svojo čredo. In Jezus je večkrat uporabil tudi prilike, v katerih se je dotaknil tudi pastirskega življenja, na primer prilika o izgubljeni ovci. Nekoliko nelogično, da bi pastir pustil ostalih 99 ovac samih in šel iskat tisto, ki se je izgubila. A Jezus kot dobri pastir dela prav to – rešuje, kar je izgubljeno, sam naredi pobudo, da reši v grehu izgubljenega človeka. Vsako ovco pozna po imenu in vsaka mu je dragocena ter je nikoli ne bi prepustil volkovom. Še več, za svoje ovce je pripravljen dati tudi življenje – in to je Jezus tudi uresničil. Da bi pritegnil k sebi izgubljene otroke, je bil razpet na križ in povzdignjen z zemlje. Kraj trpljenja in sramote na Golgoti je postal kraj blagoslova. Tu je Jezus prevzel vlogo žrtvenega jagnjeta. Je torej pastir, ki se istoveti z najšibkejšim članom črede.
Jezus tudi pojasni razliko, kaj pomeni biti »dobri pastir« za razliko od najemnika. Nekdo, ki je zgolj najemnik in ima do ovac zgolj odnos, ki temelji na poslu, bo ovce imel zgolj za sredstvo doseganja svojega lastnega ugodja. Pri Jezusu je drugače: po zgledu odnosa z Očetom je kot dobri pastir očetovski do svojih ovac. Tako kot jih on pozna, tudi one poznajo njega. Jezus tudi namigne, da obstajajo tudi ovce, ki še niso pri njem. S tem tudi nakaže, da bodo v velikonočno žrtev vključeni vsi narodi, ne le izraelsko ljudstvo.
V tem nagovoru pa je tudi Jezusova obrazložitev skrivnosti velike noči. On je sam dal svoje življenje, da bi ga spet prejel, to oblast pa je prejel od svojega Očeta. Čeprav je na veliki petek bilo videti vse skupaj zelo brutalno in grozovito, pa je treba upoštevati, da bi Jezus lahko ravnal tako, kot je rekel v vrtu Getsemani, ko so ga prijeli, češ da bi lahko poslal legije angelov, ki bi ga rešili. Vendar se jim je sam izročil prav zato, da bi dal življenje in nato spet prejel. Življenje daje sam od sebe in nihče mu ga ne more vzeti. Jezus tudi sicer večkrat poudarja, da vse, kar dela, dela po naročilu svojega Očeta. Prav ta kateheza o dobrem pastirju pa dejansko pokaže Jezusovo edinstveno vlogo v zgodovini odrešenja, kar apostol Peter v prvem berilu iz Apostolskih del naglasi, »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), medtem ko apostol Janez v drugem berilu naglasi, da Jezusova prispodoba o ovcah dejansko pomeni biti Božji otrok, vsaj v tem zemeljskem veku.
Za nas pa je pomembno, da nas Bog kliče v občestvo odrešenih. Smo šele na poti, na romanju v večno domovino. Vendar, ali gremo po pravi poti? Kaj je naš cilj? Morda se nam zaradi trendov gnusi »biti ovca« in »biti v čredi«, ker je danes moderno »misliti s svojo glavo«. Dar odrešenja, v katerega smo poklicani, lahko tudi zapravimo – ko pa ga enkrat zapravimo, je prepozno.
In še to: četrta velikonočna nedelja pomeni tudi zaključek molitvenega tedna za duhovne poklice. Danes večkrat slišimo, da je duhovnih poklicev zelo malo. Morda tudi zato, ker je potreb po njih zelo malo. Ko bi obnovili našo vero in postali bolj goreči, bi bilo tudi tistih, ki bi posvetili svoje življenje Bogu in služenju ljudem, precej več. Duhovni poklici so torej povezani z evangelizacijo. Evangelizacija pa je predvsem uresničevanje tega, kar nas je naučil Jezus – da se sklanjamo k tem, ki so se kot izgubljene ovce oddaljili od Boga. Če ne bodo dobili duhovne hrane od Cerkve oz. nas, kristjanov, jo bodo iskali drugje, s tem pa je v nevarnosti njihovo in tudi naše zveličanje.
In kot bi dejal nekdaj sv. Frančišek Asiški: »Bratje, začnimo znova, kajti do danes nismo nič koristnega naredili.«
G. B.
