Sv. Alfonz Ligvorij (foto: Wikipedia)

Za sv. Alfonza Ligvorija ste zagotovo že slišali, verjetno pa ne dovolj vedeli o tem, kaj ta svetnik, škof in cerkveni učitelj, ki je deloval v 18. stoletju, prinesel v Cerkev. Njegov vpliv je segel preko sv. Klemena Dvoržaka vse do našega svetniškega kandidata, misijonarja Friderika Barage. 

Znano je namreč, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju, piše Ognjišče.

Alfonz se je rodil  leta 1696 blizu Neaplja kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je zelo nadarjen otrok: oboževal je glasbo, poezijo in slikanje. Pri sedemnajstih letih je doktoriral iz prava in začel uspešno pravno kariero. Z odvetništvom se je ukvarjal vse do svojega tridesetega leta. Tedaj je izgubil eno zelo pomembno pravdo, in sicer zaradi podkupljivosti in krivičnosti sodne dvorane, kar ga je močno prizadelo. Po verskem razmisleku se je proti očetovi volji odločil, da postane duhovnik in začel študirati teologijo.

Postal je zelo goreč škofijski duhovnik v Neaplju. Še zlasti se je posvečal revnim. Za oznanjevanje evangelija preprostemu ljudstvu je ustanovil red presvetega Odrešenika, redovniki pa so se po Odrešeniku imenoval redemptoristi (Odrešenik = lat. Redemptor). Posvečali so se ljudskim misijonom. Sv. Alfonz je sestavil več pastoralnih priročnikov, katekizmov in knjig, piše portal pridi.com.

Leta 1762 je postal škof v mestu Santa Aga pri Neaplju. Ljudje so svojega škofa sv. Alfonza imenovali »oče revnih«. Kar trinajst let je potreboval, da je duhovno obnovil to zanemarjeno škofijo, potem pa se je zaradi bolezni upokojil in se posvetil predvsem moralni teologiji in duhovnosti. Za njim so ostala številna dragocena dela, nekatera so prevedena tudi v slovenščino. Umrl je leta 1787, star 91 let.

Kot piše Ognjišče, so Alfonz in njegovi tovariši na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki.

Kot škof je za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787, star 91 let. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.

Vir: Ognjišče, pridi.com

C. R.