Danes je prvi avgust. To je datum, ko največ premeščenih duhovnikov uradno začenja z novo službo. Za marsikatero župnijo se (tudi boleči) trenutki slovesa zgodijo že prej. Da, ni lahko, ko odide nekdo, s katerim si bil domač, je nekako postal del tebe. In tako je tudi z dušnimi pastirji.
Vsak duhovnik je, kljub svojim človeškim slabostim in omejenostim, najprej “drugi Kristus”. Morda se sliši to idealistično, toda obstaja tudi nevarnost, da duhovnik kot oseba postane predmet malikovanja, da za njim rinejo številni ljudje, ki ga bolj zanima človeška oseba tega ali onega dušnega pastirja kot pa Bog sam. To je žal tudi dandanes močno prisotna skušnjava kulta osebnosti. In tu se vidi, ali je vera res pristna ali pa so ljudje hodili v cerkev, ker je tam “fajn župnik” – če pa ta odide, pa ne bomo več hodili k maši in spet živeli svoje staro brezversko življenje. Ki je bilo brezversko dejansko že prej.
Danes je po osmih letih tudi prvi dan, ko v prekmurski romarski župniji Turnišče ni več bratov minoritov. Ganljivo je bilo videti fotografije s slovesa v zadnjih dneh. Kot da bi se ljudje zbudili iz zimskega spanja in postali hvaležni, v upanju, da je napoved odhoda morda samo nočna mora, samo del grdih sanj. Pa vendar je to kruta resničnost. In šele, ko nekdo odide, spoznaš, koga in kaj si izgubil. Prej pa se nam vse zdi nekako samoumevno.
V ta sloves, poln hvaležnosti, je seveda padlo tudi nekaj kapelj grenkobe, pravzaprav zagrenjenosti in jeze, ker se je v ozadju očitno vmešal nekdo, ki poseduje dvoje lastnosti: vpliv in zamero – do škofa. Če vemo, da se po velikem mestu govorice ne morejo razširiti, če jih ne plasiraš skozi medije, je to toliko lažje storiti na vasi. In murskosoboška škofija je med šestimi slovenskimi škofijami najmanjša. S čustvi in ranami ljudmi ni težko manipulirati. Ni jim težko vriniti neko svojo verzijo dogodka, kjer je lepo prikazan tudi grešni kozel za neko izgubo. Zato je bilo težko prebirati poročila s poslovilne maše, kjer so avtorji člankov obenem natolcevali, da se murskosoboški škof ni upal prikazati na poslovilni maši. Oprostite, kdaj ste pa še videli, da bi škof hodil na poslovilne maše vseh duhovnikov, ki gredo na drugo župnijo? Naj se raztrga na več kosov, da bo lahko zadnjo nedeljo v juliju povsod prisoten? Ali pa naj prosi Boga za karizmo multilokacije (ne bilokacije, kot pri svetem patru Piju, ampak multilokacije)? In res je nepotrebno, da v tej že nič kaj veseli zgodbi dopuščamo razdor (in nekateri, celo duhovniki med njimi, ga veselo širijo).
V naše uredništvo smo zadnje mesece dobili vse mogoče informacije in tudi dezinformacije. Tako kot kralj Salomon moramo tudi sami veliko truda in sodelovanja z milostjo Svetega Duha vložiti v to, da ločimo dobro od hudega, zrnje od plev, pšenico od ljuljke. In medtem ko so nekateri, ki so sicer “veliko vedeli, malo kasneje “snedli jezike”, kot se temu reče, je škof dr. Peter Štumpf povedal, kdaj je prvič dobil informacijo o odhodu bratov minoritov (in, kot je razvidno tudi iz glasila slovenske minoritske province, je bila odločitev o vrnitvi župnije Turnišče in še nekaterih župnij drugod sprejeta na seji definitorija že v začetku leta, a očitno so nekateri to informacijo dobili, še preden je škof dobil uradno obvestilo o tem. In nobenega tehtnega motiva ni, zakaj bi škof določeno redovno skupnost izganjal iz škofije, če se je odločila, da sama poskrbi za dovolj veliko število bratov v svojih izvirnih postojankah? Navsezadnje je izstop oz. prehod najmanj štirih bratov minoritov iz redovne skupnosti v občestvo škofijskih duhovnikov tudi pokazatelj neke krize bratstva, ne toliko duhovništva.
Sicer pa padanje števila duhovnikov nekateri jemljejo za tragedijo bolj zato, ker jim to povzroča vrzeli pri njihovem udobju – sami pa niti ne kažejo velike potrebe po resničnem spreobrnjenju, ki je dejansko spreobrnjenje srca in mentalitete. In več ko bo tega spreobrnjenja med ljudmi, več bo resnične potrebe po zakramentih in tistih, ki zakramente delijo. In več ljudi se bo čutilo poklicane, da odidejo v to sveto službo, ki je nekaj več kot zgolj žegnanje velikonočne potice in šunke na veliko soboto. In ko bodo spovednice spet polne, ko se bodo pred njimi vile vrste, bo tudi število duhovnikov spet začelo naraščati.
Čez nekaj dni bo god sv. Janeza Vianneya, arškega župnika, ki je vzor mnogim dušnim pastirjem. Vendar slednji potrebujejo našo molitev in podporo. Duhovnik ni zgolj neki servis, niti avtomat, v katerega vržemo kovanec in nato ven dobimo napitek. Je nekaj več: slabotna narava, ki se da na razpolago Božji milosti za širjenje nebeškega kraljestva. K temu pa smo vsi kristjani poklicani že po krstu – se tega zavedamo? Del te drže svetosti pa je tudi drža hvaležnosti in molitve za tiste, ki jih je Bog posebej poklical med svoje služabnike.
C. R.
