Čeprav je Cerkev v svoj koledar na prvi maj uvrstila praznik sv. Jožefa delavca, velja spomniti na nekatera dejstva glede velikih prvomajskih praznovanj s kresovanj.
Najprej o tem, zakaj sploh prvi maj. Gre za mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgredi. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ta se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu, v novi Demokraciji piše Jože Biščak.
“Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, vse leto. To je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo nič opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov),” je še zapisal v članku. Ob tem dodaja, da prvi maj v ZDA, kjer se je vse skupaj začelo, sploh ni praznik. No, pri nas ga praznujemo kar dva dni, očitno z namenom “zdravljenja mačka” po prekrokanih nočeh.
Praznovanje prvega maja ima sicer pogansko ozadje. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot živina na paši so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi. Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja. Spomnimo na rimsko boginjo plodnosti z imenom Maja (Maia).
Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (v grščini pomeni veselo). Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.
Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da se je po njej poimenoval pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom.
Marsikdo se rad udeležuje prvomajskih kresovanj. Vendar pa so tista prava kresovanja vedno bila 24. junija, na praznik sv. Janeza Krstnika. Kljub temu pa nas je komunistični režim skozi desetletja okužil z “opijem za ljudstvo” v obliki raznih prvomajskih prireditev, ki v marsičem spominjajo na silvestrovanje. Le malo ljudi pa ve, da je noč s 30. aprila na prvi maj pravi “raj” za sataniste, ki to noč praznujejo kot “Valburgino noč”. Ki razen imena nima ničesar opraviti s svetnico sv. Valburgo (po nekaterih koledarjih naj bi god imela 1. maja, vendar njen god dejansko praznujemo 25. februarja), nekoliko pa spominja na noč na prvi november (t. i. “noč čarovnic”, ki je po nemški verziji prav na to noč).
Ta spomladanska različica “noči čarovnic” je razširjena zlasti v Nemčiji, večinoma v severnih nemških deželah. V čarovnice preoblečene ženske se zberejo na gori Brocken oz. Blocksberg. To je najvišja gora severne Nemčije v pogorju Harz, kjer plešejo, pojejo in se zabavajo. Prva organizirana Valburgina zabava na gori Brocken je bila že leta 1896. Gre seveda za dogodek z okultnim ozadjem.
Prav noč na prvi maj je bila tista, ko je Anton LaVey osnoval satanistično cerkev. Gre za nekakšen spomladanski satanistični praznik, ko se praznuje predvsem materializem in oddaljenost od Boga.
Marsikdo bo rekel, češ kaj ima to opraviti s praznovanjem praznika dela. Če bi bili kristjani dosledni, bi morali priznati, da takšnega praznika ne bi praznovali, če bi upoštevali nedeljo kot dan počitka. (Medklic: avtor teh vrstic se je na veliko noč sprehodil v svoji soseski in opazil, da so na ta dan mnogi pred hišami opravljali težja dela!) Tako pa smo večinoma nezavedno nasedli ritualu češčenja hudiča, ko razni (režimski) sindikati organizirajo večerne in nočne zabave.
Prav tako so bili v noči na prvi maj ustanovljeni tudi t. i. iluminati. Adam Weishaupt je namreč 1. maja 1776 praznoval svoj 28. rojstni dan, na to noč je ustanovil tajno satanistično združenje. Prav to združenje je dejansko organiziralo stavko v Chicagu in spopad delavcev s policijo leta 1886.
Leta 1889 pa je bil v Parizu kongres komunistične Druge internacionale, kjer so poleg komunistov sodelovali še spiritisti, okultisti in prostozidarji, ki so odločili, da bodo prvi maj praznovali v spomin na padle delavce v Chicagu. Pod krinko humanizma in zaščite pravic delavcev tako še danes praznujemo praznik, ki ima realno okultno vsebino.
