Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,1-8): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«
Po nedelji dobrega pastirja imamo tokrat naslednji Jezusov govor, ki je v resnici še kako povezan s praznikom velike noči. Tokrat Jezus uporablja prispodobo vinske trte. Jezus namreč uporablja prispodobe tedanjega časa, vendar, kakor opažamo, so zelo uporabne tudi dandanes. Na ta način Jezus predstavlja sebe, pa tudi svojega in našega Očeta. Uporablja razumljivo govorico, s katero nam približa skrivnost Božjega kraljestva. Morda je to za nekoga, ki mu ni tako blizu obdelovanje zemlje, nekoliko težje. A ko okušamo denimo odlično vino, skušamo premisliti, kako je to vino nastalo. Prve posvetilne besede v evharistični molitvi se nanašajo na to, da Bogu darujemo kruh in vino. Kruh je sad zemlje, vino pa sad trte. Oboje pa je tudi sad “dela človeških rok”. Udeležba človekove narave je tu pomembna, tako kot udeležba stvarstva. Človek obdeluje zemljo, seje žito, ki nato vzkali in dozori. Človek ga požanje, mlati, pridobi zrnje, ki ga zmelje v moko, iz nje nato zamesi kruh in ga speče. Podobno je z vinom: ko trta prinese svoj sad, ga je treba obrati, stisniti, sok pa mora dozoreti, da postane vino.
Jezus nas tako uvaja v skrivnost stvarstva in človekove dejavnosti. Oboje pa naj sodeluje z Božjo milostjo. Nebeški Oče je vinogradnik, ki vse dela. Vsakemu obdelovalcu zemlje je jasno, da se ne bo trudil z nečem, kar ne obrodi sadov. Tudi Jezus nam to večkrat pove – tudi preko smokve, ki ne obrodi sadov (pri Betaniji oz. Betfagi) in jo zato prekolne. Tisto mladiko, ki rodi sad, pa otrebi, da rodi še več sadu. Kaj to pomeni? Če rodimo sadove, smo morda v začetku deležni preizkušenj, ki nas utrdijo. In postanemo še bolj rodovitni. Zato je pomembno, da Jezus ostaja “v nas”, mi pa “v njem”. Da smo ves čas z Njim. Ga povabimo k sebi, ga kličimo, da ostaja navzoč z nami. Morda se to zdi čudno, češ ali ni obljubil, da je on Emanuel, Bog z nami. Toda potrebna je naša iniciativa, kajti Bog se nam ne vsiljuje. Trka na naša vrata, a na zunanji strani ni kljuke. Mi smo tisti, ki mu moramo odpreti vrata. Če smo z njim v prisrčni domačnosti in bližini, če sprejmemo Njegovo oznanilo, njegovo besedo, jo uresničujemo, je On v nas in mi v Njem.
Opazujmo drevesa. Če odtrgamo ali odžagamo vejo z drevesa, se bo čez nekaj časa veja posušila. Ne more več črpati življenjskega soka od drevesa, ki ima korenine v zemlji. Zato ne more preživeti. To je prispodoba našega življenja. Nekdo, ki prekine zvezo z Bogom, ne more več imeti življenja v sebi. Tok življenjske energije je prekinjen. Zato obstaja tveganje, da če nočemo črpati tega življenjskega soka, nas vržejo proč in se posušimo. Povratka nazaj ni več! Ostaja samo še pot v ogenj. Ali ni to na najbolj eminenten način povedano, kaj je pekel? Pekel je odsotnost Boga, prekinitev stika z Njim.
Toda, če ostanemo v Njem, imamo privilegij. Karkoli, kar je v skladu z Božjo voljo, lahko prosimo Jezusa. Poveličanje Očeta je v tem, da sami obrodimo obilo sadu in smo Jezusovi učenci. Če res živimo v tem, smo deležni neizmernega bogastva, ki ga imamo pri Očetu. Kot bi dejal oče starejšemu od izgubljenih sinov: “Sin, ti si bil vedno pri meni in kar je moje, je tvoje.” (Lk 15, 31)
Naj zaključimo z besedami pokojnega papeža Benedikta XVI.: “Kot smo videli, pomeni ostati v Kristusu tudi ostati v Cerkvi. Celotno občestvo vernikov je trdno povezano z vinsko trto, ki je Kristus. V Kristusu smo vsi med seboj eno. V tem občestvu nas On podpira in istočasno se podpirajo vsi udje med seboj. Skupaj se upiramo viharju in drug drugemu nudimo zaščito. Kdor veruje, ni sam Ne verujemo sami, verujemo z vso Cerkvijo vseh krajev in časov, s Cerkvijo, ki je v nebesih in na zemlji. Dragi prijatelji, vsak od nas je kot mladika, ki živi samo, če vsak dan z molitvijo, udeležbo pri zakramentih ter dobrodelnostjo daje rast svoji povezanosti z Gospodom. In kdor ljubi Jezusa, resnično trto, rodi sadove vere za obilno duhovno trgatev. Prosimo Božjo Mater, da bi ostali trdno vcepljeni v Jezusa in bi vsako naše delovanje imelo v Njem tako začetek kot dovršitev.”
G. B.
