Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,15-20): Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.
Evangelist Marko o dogodku Jezusovega vnebovhoda poroča precej na kratko. Jezus daje enajsterim apostolom še zadnjič, ko je navzoč med njimi v telesni obliki, navodila. Lahko bi rekli, da gre za zadnji del oporoke, ki jo je dal že za veliki četrtek (objavljena pa je v Janezovem evangeliju). Tu je sicer evangelist precej jedrnat: zapiše to, kar je kristjanovo osrednje poslanstvo, namreč širiti veselo oznanilo. Celo vsemu stvarstvu, ne samo vsem ljudem. Vesela novica – evangelij – se najprej dotika človeka, tistega, ki ga je Bog ustvaril in naročil, naj si podvrže stvarstvo kot dober oskrbnik. Toda tudi samo stvarstvo trpi porodne bolečine. Odrešenje, ki je prišlo z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, se torej dotika celotnega stvarstva.
Kar nekoliko skrb vzbujajoče pa zveni, da kdor ne bo veroval, bo pogubljen. Kaj to pomeni glede na to, da danes v naši domovini veliko ljudi ne veruje (in so celo mnogi krščeni med njimi)? Morda to, da je potrebno evangelij oznaniti na novo. Prvotno oznanilo se je izgubilo, mnogo ljudi ga ne sliši, zaposleni so z drugimi stvarmi, celo z duhovnostjo se ukvarjajo, a ta duhovnost ni krščanska, pač pa temelji na samoodrešenju.
In znamenja, ki naj bi spremljala tiste, ki verujejo? Namenjena so tudi neverujočim. Torej, čudeži, ki se dogajajo, se dogajajo zaradi vere, tudi v poduk tistim, ki še ne verujejo – da bi se jim odprle oči. Toda, če je srce zakrknjeno, potem se lahko zgodi, da bodo kot bogatin iz prilike o ubogem Lazarju, ko je bogatin prosil za brate, češ da če kdo od mrtvih vstane, se bodo spreobrnili. Toda če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verovali niti, če kdo od mrtvih vstane. To je tista zakrknjenost in nevera, zaradi katere smo lahko pogubljeni.
Jezus se je pred učenci tako dvignil v nebo – sedel je na Božjo desnico, kot pravi evangelist in tudi izpovedujemo pri veroizpovedi (Očetova desnica). Odslej je navzoč na drugačen način. Še vedno ostaja z učenci in potrjuje Besedo z znamenji. Ker je namreč ta Beseda resnična. Gre namreč za Božjo besedo, kar potrjujejo tudi spremljajoča znamenja. Marsikdo se sprašuje, zakaj v teh časih ni več teh znamenj. Morda zato, ker ni več vere in ker smo pred to oznanilo postavili cel kup ovir. Tudi takšnih, na videz svetih, religijskih. Ali bi si upali izreči z vero bolniku stavek “V imenu Jezusa Kristusa ozdravi”? Težko, mar ne? Naj bo to v premislek in izziv.
C. R.
