Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«
Ni naključje, da ravno v velikonočnem času znova premišljujemo ob zbirki Jezusovih govorov, ki so časovno umeščeni v čas po zadnji večerji. Gre za nekakšno duhovno oporoko, ki pa pravi pomen dobi šele preko dogodkov, ki so sledili potem. Če bi šlo za človeka, ki bi preprosto umrl, ti nagovori ne bi imeli nobenega smisla. Jezus je učencem izkazal ljubezen do konca, umil jim je noge, kar je bilo še zadnje veliko dejanje služenja, preden se je izročil v roke sovražnikom. Nato je sledilo tisto pravo darovanje na križu. Po evangelistu Janezu Jezus skuša odnos, ki ga ima z Očetom, prenesti na svoje učence. S tem pa na vse nas, ki smo s krstom včlenjeni v Jezusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. Vabi nas, naj sami postanemo deležni ljubezni med Očetom in Sinom. Biti z Jezusom ne pomeni zgolj fizične bližine, pač pa zvestobo, vstop v odnos, ki presega zgolj bežno poznanstvo.
Jezus pa tudi postavi pogoj: ” …če boste izpolnjevali moje zapovedi.” Na prvi pogled se to sliši nekoliko robotsko. Kot v vojski, kjer nekdo daje ukaze. Vendar videz vara. Tu ne gre zgolj za nek službeni odnos do Učitelja. Daleč od tega! Jezus to tudi pove: nismo zgolj in samo služabniki, ampak nekaj veliko več. Če ne bi bilo tako, nam Jezus ne bi razodel Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Če torej ljubimo Boga, se bo to poznalo tudi v sadovih – da se ljubimo med seboj. Kot v svojem pismu pravi Janez, tisti, ki ne ljubi, Boga v resnici ne pozna, kajti Bog je ljubezen. Ta odnos z Jezusom nas zato preoblikuje, nas osvobaja. Jezus sam daje zgled, saj daje življenje za svoje prijatelje. Vsak od nas je torej lahko Jezusov prijatelj. Odgovor na ta klic je, da izpolnjujemo, kar nam Jezus naroča – in to je tista “nova zapoved”, da imamo ljubezen med seboj, takšno ljubezen, s kakršno nas ljubi Jezus. To, kar prejema od Očeta, sedaj daje nam. Po tej ljubezni nas svet prepoznava. Velikokrat odklanja to ljubezen, to je res.
In če smo v ljubezni združeni z Jezusom, potem imamo privilegij, da lahko v Jezusovem imenu prosimo Očeta za milosti, ki jih želimo prejeti. Storimo to.
C. R.
