foto: Vatican News

Sintagma “sinoda o sinodalnosti” nam morda deluje na prvi pogled nekoliko bizarno. Kot bi hoteli reči “sestanek o sestankovanju” ali “srečanje o srečanju”. Zato se mnogi po dveh letih še vedno sprašujejo, kaj to sploh pomeni. 

Pojem “sinoda” nam je morda že nekoliko znan iz cerkvene zgodovine. Šlo je v glavnem za srečevanja velikega števila škofov. Če je šlo za pomembno in veliko sinodo, jo poimenujejo “koncil”, in takšni dogodki so imeli epohalno vlogo. Od drugega vatikanskega koncila dalje v Rimu redno potekajo škofovske sinode. No, pri nas pa smo konec devetdesetih let začeli vseslovensko sinodo, ki je nato dobila nov naziv (Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem), potekala je pod nazivom “Izberi življenje”. Njen sklepni dokument je bil razglašen leta 2002, vendar še danes nihče ne ve, kakšne realne učinke je prinesla. Morda tudi zato, ker smo takrat imeli še kolikor toliko množično krščanstvo in se nikomur ni ljubilo stopiti iz svoje cone udobja. V ospredju so bile družbene teme (denimo šolstvo in verske vsebine v njem) in ne toliko duhovnost ter evangelizacija. Za slednjo še vedno velja stari stereotip, da je povsem dovolj, če pričuješ s svojim zgledom – kar je več od tega, je že balast.

Pa vendar danes vemo, da še zdaleč ni tako. V našem okolju je sedaj že preveč oddaljenih kristjanov in tudi preveč takih, ki morda niti niso imeli pravega stika z Jezusom, da bi se lahko še naprej zanašali na te stare recepte. Ti ljudje potrebujejo veselo oznanilo, potrebujejo pričevanja, potrebujejo izkušnjo Boga, tako osebno kot v občestvu. In morda je prav sinoda o sinodalnosti priložnost, da to naglas povemo, da si nalijemo čistega vina. Delno smo priložnost za to imeli že pred dvema letoma, ko se je sinodalni proces začel po župnijah. Vprašanje pa je, koliko resno jemljejo predloge, zapisane na anonimnih listkih. Namreč, zbiralci teh mnenj so tudi sami neke vrste “filter”, tako da odkritega pogovora o teh temah ni. Tolaži pa nas lahko dejstvo, da se ta sinodalni proces ne bo končal, tudi po tistem, ko bo sklepni del sinode naslednje leto oktobra končan. Danes zvečer pa se ta “tretji polčas” začenja in potrebuje veliko naše molitvene podpore. Molitev rožnega venca, h kateri nas mesec oktober že tako ali tako vabi, bo ravno prava priložnost.

Ob tem ni odveč spomniti tudi na dve skrajni skušnjavi v odnosu do sinode. Prva skušnjava je, da bi sinodo naredili za nekakšen parlament, kjer se bo skušalo Cerkev oblikovati po ljudskem okusu, v skladu s kapricami. Star pregovor “vox populi vox Dei” tu nekako izgubi veljavo – tu bo potrebno narediti presek, kaj o Cerkvi razmišljajo ljudje in kakšno Cerkev želi Bog. Zagotovo pa ne takšno, kot si jo denimo želi “Sinodalna pot” v Nemčiji in Avstriji, ki se je skušala legitimizirati kot odziv na številne zlorabe, ki so se dogajale. S tem se nekako javljajo “Lutrove teze 2.2”, ki bi lahko celo pripeljale do novega zahodnega razkola. In jasno je, da bi bilo to v nasprotju z duhom edinosti v različnosti, torej tudi v nasprotju z božjo voljo. Upamo lahko, da bo med sinodalnimi očeti toliko modrosti, da ne bodo nasedli tem zankam.

Druga velika skušnjava pa je prvi nasprotna, vendar dejansko zelo podobna: da bi sinodo zavrnili kot še en beden poskus dodatne modernizacije že tako z modernizmom okužene Cerkve, da je sinoda samo še zanesljiva pot v propad, v rušenje še tega, kar je ostalo. In ob takih skušnjavah se močno krepi razkol na drugi strani, med t. i. tradicionalisti, ki sebe smatrajo kot edini “sveti ostanek” tiste “prave” Cerkve, medtem ko se je papeškega prestola menda že zdavnaj polastil antikrist. Zato je resentiment “gremo mi po svoje” vedno močnejši.

A ker gre zdaj še bolj zares, smo vabljeni, da s svojo molitvijo in žrtvami podpremo sinodalni proces. Preveč naporov in sredstev je bilo vloženih, da bi iz tega na koncu nastalo prazno sestankovanje. Sinodalni očetje si morajo povedati predvsem resnico o Cerkvi, o nas samih. In to, kar se dogaja v teh dneh, je šele začetek. Mistično naročilo, ki ga je sv. Frančišek Asiški (jutrišnji godovnik) nekoč prejel v napol podrti cerkvici sv. Damjana v Assisiju – “Pojdi in popravi mojo Cerkev…” – velja za vsakega od nas. A najprej moramo “popraviti” sebe, da bi lahko “popravljali” okolico.

G. B.