Družina Borgia (Borja) v zgodovini ni najbolje zapisana, zlasti po zaslugi Roderiga de Borja, razvpitega papeža Aleksandra VI., znanega po njegovem nemoralnem življenju, nevrednem Kristusovega namestnika na zemlji.
Manj znano pa je, da je ista družina dala Cerkvi tudi moža, ki ji danes dela čast med svetniki: to je Aleksandrov pravnuk Frančišek. Rodil se je 28. oktobra 1510 v Grandii v Španiji. Kot prvorojencu se mu je obetala sijajna prihodnost. Po materini zgodnji smrti ga je vzel k sebi stric, nadškof v Saragozi, in poskrbel za njegovo vzgojo. Z osemnajstimi leti je prišel na dvor španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., kjer si je kmalu pridobil njegovo prijateljstvo in naklonjenost. Tu je spoznal svojo ženo Portugalko Eleonoro de Castro in imel v zakonu z njo osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala.
Po smrti cesarice ga je cesar imenoval za podkralja Katalonije, kasneje pa je prevzel še gandijsko kneževino. Močno ga je prizadela smrt ljubljene žene, po njeni smrti pa je sklenil vstopiti v na novo ustanovljeni jezuitski red. To je tudi storil, čeprav je bil nekaj časa redovnik le »v srcu«, ne da bi za to kdo vedel. Pred dokončno odločitvijo je moral namreč poskrbeti za svojo družino in urediti druge obveznosti. Njegovo duhovniško posvečenje in nova maša leta 1551 sta imela velik odmev in pospešila širjenje jezuitskega reda, pa tudi sam je pozneje kot generalni komisar veliko prispeval k razvoju reda ne samo v Španiji, pač pa tudi širše. Zaradi vpliva in ugleda, ki ga je imel, je večkrat doživljal nasprotovanja, celo preganjanje inkvizicije, a je to le še povečalo njegovo priljubljenost. Leta 1565 je bil izvoljen za tretjega generala reda in sedem let, do svoje smrti leta 1572 v Rimu, modro vodil red.
23. novembra 1624 ga je papež Gregor XV. razglasil za blaženega, papež Klemen X. pa 20. junija 1670 za svetnika. Je zavetnik Portugalske in proti potresom. Po njem je dobil ime znani goriški škof Frančišek Borgia Sedej.
Vir: Družina
