Umrl je primorski duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec, je sporočila koprska škofija.
Kot so sporočili, je bil Ipavec bolnišnični duhovnik na Dunaju. V Lepeni je imel hiško ter katedralo spomina na prvo svetovno vojno. Tam je poleti velikokrat gostovalo gibanje Vera in luč. Tudi skulpture iz lesa govorijo same zase, predvsem pripovedujejo o odpuščanju, spravi in miru.
“Sožalje škofu Juriju Bizjaku z duhovniki koprske škofije in vsem njegovim sorodnikom. Počivajte v Božjem miru in naj vam Vstali Zveličar poplača stoterno za vso dobroto, ki ste jo izkazoval drugim ljudem. Radujte se v nebesih skupaj z Rožnovensko Marijo in vsemi svetniki,” je zapisal generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec.
Avgust Ipavec se je sicer rodil v Gorici leta 1940, mladost je preživel v Ročinju v dolini Soče. Po končani ljudski šoli v Ročinju je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini in Novi Gorici, leta 1960 pa se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1966. Kot kaplan je deloval najprej dve leti v Cerknem, nato eno leto v Izoli, tri leta v Kobaridu, dve leti v Idriji, nato je bil župnijski upravitelj dve leti v Ravnici in Trnovem, od leta 1976 pa je živel na Dunaju, kjer je bil duhovnik v zdravilišču za pljučne bolezni. V času svojega duhovniškega delovanja v Sloveniji se je vpisal tudi na ljubljansko Akademijo za glasbo in leta 1974 diplomiral iz kompozicije. Na Dunaju je nato študiral tudi na glasbeno-umetniški visoki šoli pri prof. Alfredu Uhlu. Povsod na župnijah, kjer je služboval, se je posvečal petju in glasbi, z združenimi zbori je prirejal spominske proslave. Med drugim je v Kanalski dolini vodil zbor Višarski zbor, na Dunaju pa zbor Ivan Cankar. Prosti čas je preživljal v Lepeni v dolini Soče.
Njegove znane skladbe so: Slovenska simfonija za ples, zbor in orkester Zlatorog, baletna suita (1978); Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor (1978); pesmarica V dolini zvon milo doni (1979, samozal.); Oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor Križev pot (1980); Balada za orkester, solo sopran in otroški glas (1981). Prof. Vilko Ukmar je o Ipavčevi glasbi zapisal: »S kompozicijo Križevega pota ste me prepričali. Delo je ustvarjeno spontano in je predvsem učinkovito po svoji doživetosti… Kar zadeva skladbo zgolj s kompozicijske strani, se mi zdi, da ste posrečeno našli vezi med našo tako iskreno ljudsko nabožno pesmijo in med svojim osebno zvočnim izpovedovanjem, ki upošteva novejše sodobne prijeme, ki niso intelektualistično skonstruirani, temveč tako kot besedilo, obogateni s toplimi občutji.« (pismo avtorju 15. maja 1981).
Leta 2018 je za svoj opus s strani tedanjega predsednika RS prejel zlati red za zasluge.
C. R.
