Kot smo že poročali, je Komisija za etiko pod okriljem Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE), ki ji predseduje ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, danes izdala Izjavo z naslovom “Etična neopravičljivost temeljne pravice EU do splava”.
Izjavo Komisije v slovenskem prevodu objavljamo v celoti.
Etična neopravičljivost temeljne pravice EU do splava
Komisija za etiko, ki deluje v okviru COMECE (Komisij škofovskih konferenc Evropske unije) je na svojem prvem zasedanju pod vodstvom novega predsednika, dr. Antona Jamnika, škofa delegata Slovenske škofovske konference, razpravljala o etičnih temeljih evropskega projekta, spremembah v ureditvi gensko spremenjenih rastlin zaradi novih genomskih tehnik in priznanju splava kot temeljne pravice EU.
Komisija za etiko je v zvezi s slednjim kočljivim vprašanjem sprejela sledeče zaključke:
1. Človekovo dostojanstvo je najpomembnejša vrednota v Pogodbah in Listini Evropske unije (EU). Ustanovni očetje so se – opirajoč na pristno humanistično izročilo, zaradi katerega je Evropa to, kar je – zelo dobro zavedali temeljnega pomena neodtujljivega dostojanstva človeka. Spoštovanje dostojanstva vsakega človeškega bitja v vseh fazah njegovega življenja, zlasti v obdobjih popolne ranljivosti, je temeljno načelo demokratične družbe.
2. S pravnega vidika pravica do splava v evropskem ali mednarodnem pravu ni priznana. Niti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah niti Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) takšne pravice do splava ne podpirata.
3. Spoštovati je treba zakonodajne pristojnosti držav članic EU in načelo prenosa pristojnosti, po katerih Unija deluje le v mejah pristojnosti, ki so ji jih države članice podelile s Pogodbami za doseganje v njih določenih ciljev (člen 5.2. Pogodbe o Evropski uniji). Na ravni EU ni pristojnosti za urejanje splava, zato je treba upoštevati, da temeljne pravice ne morejo določati pristojnosti Unije.
4. Evropsko sodišče za človekove pravice nikoli ni razglasilo splava za človekovo pravico, ki bi jo varovala Evropska konvencija o človekovih pravicah. Nasprotno, pravico do življenja je razglasilo za temeljno človekovo pravico in v svoji sodni praksi potrdilo, da je zaščita nerojenega življenja legitimen cilj držav pogodbenic Konvencije. Poleg tega se je sodišče omejilo na vprašanja postopkovne pravičnosti v zvezi s splavom, kjer je le-ta priznan s strani nacionalnih zakonodaj držav članic Sveta Evrope. Če so pogoji za splav urejeni z nacionalno zakonodajo, je omejevanje ali zavračanje uporabe nacionalne zakonodaje kršitev Konvencije.
5. Splošna doktrina Evropskega sodišča za človekove pravice je, da ima država članica v zadevah, ki vključujejo več kot eno temeljno človekovo pravico in o katerih imajo razumni državljani in demokratične države različna stališča, »široko polje proste presoje« pri tem, kako te pravice med seboj uravnotežiti. Splav se dotika tudi pravice do zasebnosti v družinskem življenju, vendar ima država legitimen interes za zaščito nerojenih otrok in dolžnost zagotoviti, da zakoni ne krepijo diskriminacije invalidnih oseb ali spodkopavajo pravic vesti zdravstvenih delavcev. Splav je legitimen predmet kazenskega in civilnega prava, velika večina držav pa ima posebne zakone, ki določajo zahteve in omejitve glede opravljanja splava.
6. V zvezi z večkratnim pozivom, naj se v prihodnosti v Listino EU o temeljnih pravicah vključi nova temeljna pravica o splavu, Komisija poudarja:
a. Sprememba Listine EU o temeljnih pravicah bi zahtevala zelo zapleten postopek. V skladu s pravnimi zahtevami 48. člena Pogodbe o Evropski Uniji je ratifikacija vseh držav članic predpogoj za spremembe Pogodbe. Poleg tega bi bila potrebna posebna konvencija, ki bi jo sestavili in podprli predstavniki vseh nacionalnih parlamentov, predsedniki držav in vlad ter Evropskega parlamenta in Komisije.
b. V skladu s členom 6.3. Pogodbe o Evropski Uniji (»Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije«) lahko temeljne pravice Unije izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ali iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Kot je bilo že pojasnjeno, EKČP ne vsebuje take pravice in hkrati na tem področju ni mogoče prepoznati skupne ustavne tradicije držav članic. Nasprotno, glede tega vprašanja obstaja velika raznolikost v tem, kako države članice usklajujejo pravice nosečnic s pravicami nasciturus-ov (nerojenih otrok op.). Kar zadeva ustavne tradicije, se v EU kaže zelo raznoliko stanje. Spoštovanje raznolikosti teh ureditev in velikega pomena posameznih ustavnih tradicij pri tehtanju različnih temeljnih pravic v sporu glede nosečnosti govorita v prid zaključku, da naj se pravica do splava ne vzpostavi kot splošno načelo prava Unije.
