Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 17,1-9): Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.«
Dogodka Jezusove spremenitve na gori smo se sicer dotaknili že v postnem času, le da preko Lukovega evangelija (TUKAJ). A vendarle se velja nekoliko zaustaviti pri odlomku iz Matejevega evangelija, posebej zato, ker se praznik Jezusovega spremenjenja na gori ujema z nedeljo. In to v res izrednih okoliščinah, ko marsikdo izgublja vero ter zaupanje v to, da Bog res pomaga – če sploh obstaja.
Tudi pri Jezusu je bilo tako, da so njegovi učenci opazovali njegove številne čudeže. In so se spraševali, ali je res v resnici m(M)esija, ki so ga Judje pričakovali. No, eno so bila mesijanska pričakovanja, ki so bila lahko zelo tosvetna, saj so si mesijo predstavljali kot navadnega človeka, kot vojskovodjo, ki ga je mazilil Bog (od tod naziv “mesija”, “maziljenec”, “Kristus”). Drugo pa je bila resničnost, ki jo je Jezus izkazoval, saj je Boga imenoval za Očeta in ves čas pričeval o tem, da ga je Oče poslal.
Ni povsem jasno, zakaj je Jezus vzel s seboj na goro le trojico apostolov, tiste tri, ki so se še dvakrat znašli ob njem: ob obuditvi Jairove hčere ter ob trpljenju v vrtu Getsemani. Simon Peter je bil tako ali tako izbran za prvaka med apostoli, Zebedejeva sinova Janez in Jakob pa sta bila željna krsta, s katerim je bil Jezus krščen, vsi trije skupaj pa so predstavljali verodostojne priče, ki so o spremenjenju lahko spregovorile šele po Jezusovem vstajenju od mrtvih. A na gori se zgodi še Jezusovo mistično srečanje z Mojzesom in Elijo – povsem jasen dokaz, da je Jezus sam dopolnitev obljub iz stare zaveze. Da je ob tem dogodku spregovoril sam Oče o Jezusu, ki je njegov ljubljeni sin (tako kot ob Jezusovem krstu) ter da naj njega poslušamo, samo potrjuje, da je Jezus vidna podoba nevidnega Boga, ki ga nikoli ni nihče videl (kot je večkrat poudarjal apostol Janez, sicer priča tega dogodka).
Dogodek na gori je za trojico apostolov nedvomno izjemnega pomena, čeprav se bodo kasneje, ob Jezusovem trpljenju, vseeno pohujšali nad njim in zbežali. Ta dogodek potrjuje Jezusovo resnično identiteto – je Sin živega Boga, kot je svojo vero izpovedal Peter, znamenja in čudeži izhajajo prav iz tega dejstva. Sedaj je na potezi naša vera. Tudi ob še tako očitnih videnjih in čudežih srce lahko ostane zakrknjeno. Spomnimo se prilike o bogatinu in ubogem Lazarju. Če bogatinovi bratje ne bodo poslušali Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli niti, če kdo od mrtvih vstane. In prav to Mojzes in Elija pri Jezusu predstavljata: namreč tisto izročilo, v katerega je potrebno verovati in ga sprejeti, sicer nas še tako očiten čudež ne bo nagovoril.
Prav v teh težkih dneh se mnogi sprašujejo, kje je vendar Bog v teh poplavah. A Bog je ves čas z nami, le mi si ne želimo biti z Njim. Vabljeni smo k temu, da pričujemo, kako se je v težkih preizkušnjah poplav Božja milost proslavljala in izkazovala.
C. R.
