Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,28-36): Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori je zagotovo zelo značilen za postni čas in prav v tem kontekstu ga moramo tudi razumeti. V bogoslužnem koledarju je Jezusovemu spremenjenju na gori posvečen celo poseben praznik (6. avgust). Tako se postavlja vprašanje, kako ta dogodek, kjer so bile navzoče samo tri priče izmed dvanajsterih apostolov, sploh razumeti. Kaj nam hoče povedati?
Zagotovo je to, kar se je na gori (verjetno ob prvem jutranjem svitu) zgodilo z Jezusom, nekaj čudežnega. Čeprav je Jezus s čudeži potrjeval, da je on tisti, ki so ga napovedovali preroki, se je v sebi zelo dobro zavedal, da so predstave o mesiji (maziljencu) precej drugačne od resničnosti. Ko je v Kani spremenil vodo v vino, so mnogi začeli verovati vanj. Vendar se je izkazalo, da so bili dvanajsteri, ki jih je izmed učencev posebej izbral, v veri precej omahljivi. Celo prvak med apostoli Simon, ki ga je Jezus imenoval Peter (oz. Kefa, kar pomeni »Skala«), je hotel ob prvi napovedi trpljenja in smrti Jezus odvrniti od te poti. In prav sedaj je napočil trenutek, ko bo Jezus trem od svojih apostolov, torej Petru in Zebedejevema sinovoma Jakobu in Janezu, razodel svoje veličastvo, a v luči dogodkov, ki jih je šele pričakoval. Ta trojica apostolov je bila ločeno poklicana iti z Jezusom samo še dvakrat: ob obuditvi od mrtvih Jairove hčere ter ob trpljenju v vrtu Getsemani. In vsi trije dogodki, kjer je zraven v vlogi priče sodelovala ta trojica apostolov, se med seboj smiselno povezujejo. Gre vendarle za prelomne dogodke, iz katerih bo vidno, da je Bog posegel v dogajanje. Nihče namreč ne more obujati mrtvih, če ni z njim Božja moč. In kdo bi ob vsem tem mislil, da bo prav ta, preko katerega deluje Bog, moral sam iti v smrt? Še manj pa, da bo vstal od mrtvih?
Kakorkoli že, na gori se znova zgodi potrditev tega, kar je bilo slišano že ob Jezusovem krstu v Jordanu. Jezus je iz nebes potrjen kot Sin, kot večna Beseda, ki ji je treba prisluhniti. Pred tem pa se je Jezus pogovarjal z dvema možema, ki sta prepoznana kot dva nosilca Stare zaveze: Mojzes, oče postave, ter Elija, oče prerokov. Ob tem je Jezusovo obličje sijalo, obleka je bila bolj bela kot sneg. Vsem trem učencem, ki so, podobno kot kasneje v vrtu Getsemani, komaj premagovali utrujenost in zaspanost, je bilo dano videti večnost z lastnimi očmi. Petrova reakcija je tu zelo sporočilna: ob vsem tem, kar je videl in doživljal v srcu, je bil, tako kot Jakob in Janez, neizmerno srečen in izpolnjen. Ta občutek blaženosti se seveda pomeša z grozo ob dejstvu, da jih je obdal oblak in so slišali glas samega Očeta, ki je vpričo njih z besedo potrdil Sina. Kdo bi mogel ob takšnem razodetju Boga ostati ravnodušen?
In kar je najpomembneje: Jezus je res to, kar so napovedovali mnogi preroki. Med Njim in Staro zavezo dejansko ni neskladij, On je namreč tisti, ki dopolnjuje postavo in je več kot prerok. Evangelist Luka tu opisuje, da sta Mojzes in Elija govorila z Jezusom o njegovem odhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Prav tam namreč Jezusa čaka sojenje, mučenje in smrt, da bo šel lahko v svojo slavo. In to je resnični odhod (izhod, exodos). Kaj ta beseda namiguje? Uporabljen je isti izraz kot za odhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Na križu bo namreč Jezus vzel nase vse grehe sveta in plačal kazen za grehe človeštva. Ta dogodek bo torej pomenil izhod celotnega človeštva iz temine greha v slavo in zmago Boga. Za Jezusa bodo njegovi poslednji dogodki v Jeruzalemu slovo od njegovega običajnega človeškega življenja, prehod v takšno stanje poveličanosti, kot ga je razodel tu na gori. Za človeštvo pa to pomeni veliki eksodus, izhod iz sužnosti greha, kjer smo zaradi nezmožnosti plačila dolga za lastne grehe obsojeni na večno kazen, v nebeško blaženost, ki jo je na gori okušala trojica apostolov vsaj za nekaj trenutkov.
Torej vse to, kar je doživljala trojica apostolov ob Jezusovem spremenjenju, ni bila zgolj halucinacija. Toda ta božanska luč ni trajala dolgo časa – Jezus in vsi trije apostoli, presunjeni od tega, kar so doživeli, so se morali spet vrniti nazaj, v temine sveta. Tako kot moramo tudi mi sami iti skozi preizkušnje sveta. Vendar so to, če povzamem besede iz filmov v okviru tečaja Alfa, samo zaključne operacije za končanje vojne. Glavna bitka je bila že dobljena.
C. R.
