Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,33-43): Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«
Videti je, da je Jezus kar v precej svojih prilikah uporabil vinograd kot osrednji motiv. In tudi tokrat je tako. In tudi tokrat se spet obrača na starešine ljudstva ter velike duhovnike. Slednji so zagotovo poznali zgodbo o tem, kako se je Jezebela skupaj s kraljem Ahabom kruto polastila Nabotovega vinograda, potem ko je dala lastnika na zahrbten način ubiti, celo tako, da mu je bila najprej vzeta čast. Mar nas ta zgodba ne spomni na še ne tako davno zgodovino, ko so po letu 1945 mnoge ljudi s pretvezo krivde izdajstva ubili, da so se lahko polastili njihove lastnine?
Prilika pa tokrat spregovori o vinogradu, ki ga lastnik daje v najem in pošilja svoje služabnike k viničarjem. Toda viničarji, ki so v resnici samo najemniki, si vinograd očitno polastijo. Služabnike, ki jih pošlje gospodar, pobijejo. Nazadnje pošlje lastnega sina, pa tudi ta doživi enako usodo, čeprav je računal, da bo spoštovan. Vendar se zgodi še huje: ubijejo ga, a še prej ga vržejo ven iz vinograda. To je pomembna podrobnost. Na nek način ga izločijo, naredijo za pritepenca, čeprav je v resnici dedič. Preden ga ubijejo, ga tudi ponižajo. V nadaljevanju Jezus postavi že skoraj retorično vprašanje, kaj bo storil gospodar vinograda s takimi viničarji? In poslušalci so povedali odgovor, za katerega niso računali, da s tem pravzaprav govorijo o sebi. Gospodar vinograda je namreč Bog, ki pošlje najprej preroke, a doživijo kruto usodo. Nato pošlje svojega Sina. Jezus tako nakaže svojo usodo, ki ga čaka, a tudi posledice, ki čakajo izvoljeno ljudstvo, ko gospodarjevemu sinu stori silo. Vinograd je namreč božje kraljestvo. In če tako ravnajo “viničarji” (veliki duhovniki), je jasno, da jim bo božje kraljestvo odvzeto. V tej priliki Jezus tako napove, da se bo božje kraljestvo oznanilo poganom.
Ni naključje, da svojim poslušalcem Jezus citira del Psalma 118, ki je pravzaprav osrednji velikonočni psalm. On sam je namreč tisti kamen, ki so ga zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen, pomembnejši od vseh drugih. In to se je zgodilo po božji volji. Te vrstice mnogi niso razumeli, šele z Jezusovo smrtjo in vstajenjem je postala razumljiva. Če so vinogradniki uničili ter poteptali gospodarjevega sina, slednji postane “vogelni kamen”. Tu je uporabljena prispodoba iz gradbeništva. Vendar ni mišljen temeljni kamen, ampak zaključni kamen, ki je bil postavljen v vogal in je nosil konstrukcijo. V priliki namreč zasledimo, da je gospodar vinograd obdal z ograjo in sezidal stolp (ki je dejansko ne samo shramba, ampak tudi prostor za stražo). Ograja ima varovalni namen, lahko bi jo primerjali s postavo, ki jo Bog daje svojemu ljudstvu, vendar slednje vidi to kot napad na svojo svobodo. Hoče delati po svoji volji, pridelek pa zadržati izključno zase. Zavračajo gospodarjevo logiko življenja, hočejo biti sami sebi “bogovi” – v tem lahko prepoznamo starodavno skušnjavo, ki jo kača v raju ponudi Adamu in Evi: biti kakor Bog.
In sedaj pridemo do točke: viničarji hočejo vinograd zase, lastnika ne priznajo, ga zavrnejo, njegove služabnike in nazadnje še sina poteptajo. In oni so tisti “vogelni kamen”, ki drži vso konstrukcijo. Odpovedo se mu. S tem zrušijo konstrukcijo tistega pravega življenja. Primere vidimo tudi iz našega vsakdanjega življenja: zavrnitev božjih zapovedi in hlepenje po brezmejni svobodi prinaša v našo družbo nove in nove lažne mesijanske ideologije, tokrat ideologijo spola, uživaštva in teptanja življenja. Nedavni dogodki simbolnega teptanja spomina na pobite nerojene otroke to samo potrjujejo. Bog nam je v dar dal lastno državo, demokratično ureditev, ki je nasledila padlo komunistično ideologijo, a nasilje nad življenjem se nadaljuje še naprej. Še naprej bi radi podirali ograje, meje med dobrim in zlim. Ali s tem ne tvegamo, da bo tudi nam vzeto božje kraljestvo?
C. R.
