Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,22-33): Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«
V tako neverjetnih okoliščinah, v kakršnih smo se znašli zadnje dni, je tudi razumljivo, da se pogled na Boga, na Jezusa in na vero nasploh nekoliko spremeni. Pa ne govorimo samo o poplavah, ampak tudi o tem, kar je sledilo: poplavi solidarnosti. Postala je tolikšna, da je okužila tudi tiste, ki bi sicer ostali zaprti v svoje okope. In tu se vidi, da smo pravzaprav vsi na istem čolnu. Človek je hočeš nočeš bitje občestva. Vsaj od nas vpliva nanj, in občestvo vpliva na vsakega od nas. Prav zato nas je Marija v Fatimi povabila k temu, da molitve in žrtve darujemo tudi v zadostilni namen – za tiste, ki Boga ne poznajo, ki ravnajo grešno in so morda celo trdovratni grešniki.
Jezus je velikokrat ponoči odhajal na samoto molit, v zaupen pogovor z Očetom. Takrat je učence pustil same, v tem primeru jih je odposlal s čolnom, da so prečkali Genezareško jezero, ki je resnično veliko in bi potrebovali celo noč, da bi preveslali na drugo stran. In Jezus se svojim učencem pridruži na dokaj čudežen način in znova jih popade skušnjava, da vidijo prikazen, tako kot se to zgodi kasneje ob vstajenju, ko jim pokaže prebodene roke in noge ter da ima telo (prikazen nima telesa, je zgolj samo utvara…). Jezus jih skuša pomiriti z besedami, ki so dejansko sveto ime, s katerim se je Bog razodel Izraelcem (JHWH – “jaz sem, ki sem”). Peter, ki nekoliko dvomi, se skuša prebiti do njega in sprva mu uspe isto, kar počne Jezus: premaga zakone fizike. A ko popusti skušnjavi posvetnega strahu, potone. To je eden od dogodkov, pri katerem so si morali prav vsi, ki so bili prisotni, priznati, da Jezus ni nek navaden učitelj, ampak poslan od samega Boga. In ne samo to: da je božji Sin. Kot je Peter izrazil vero pri Cezareji Filipovi, je Jezus Mesija, Sin živega Boga. A kaj, ko so jih kasneje skušnjave spet oddaljile…
Peter je tu podoba sodobnega človeka. Hoče iti k Jezusu, hoditi za njim, a nasproten veter postane zanj prevelika ovira in se ustraši. Toda Jezus se ne oddalji, pač pa ga rešuje. Človek je po svojem bistvu “malovernež”, vedno znova se mora odločati za vero, nikoli ni pridobljena enkrat za vselej. Jezusov očitek Petru je pravzaprav blag. Peter je tisti, ki je, kot smo rekli, izrazil vero v Jezusa kot Sina živega Boga, a njegova vera se mora pokazati v praksi. Ni dovolj samo izpovedovati nekaj, ampak to kar živeti. Torej, Jezusove besede ne samo poslušati, ampak tudi uresničevati. Saj poznamo Jezusovo prispodobo o hiši, ki jo gradimo na skali in ne na pesku. Takšne hiše ne zlomijo ne nevihte niti poplave. Niti tiste konkretne, niti tiste v prenesenem pomenu!
P. S.: Slikovni motiv, ki smo ga izbrali za ta evangelijski odlomek, je freska, ki jo je pred skoraj stotimi leti Herbert Böckl naslikal v cerkvi Gospe Svete na Koroškem, torej v cerkvi, ki predstavlja nekakšno zgodovinsko zibelko slovenstva. Ta freska še danes velja za precej kontroverzno zaradi obraznih potez Jezusa in Petra. Jezus ima obrazne poteze Leva Trockega, Peter pa Lenina. Simboliko takšne poslikave pa naj si razloži vsak sam…
C. R.
