Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9-14): Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Morda se ta odlomek kar nekoliko težko vključuje v kontekst misijonske nedelje. A poskusimo ga razumeti tokrat nekoliko drugače, čeprav smo ga že tolikokrat slišali in brali. Jezus tu namreč podaja priliko, torej nekakšen hipotetičen primer, konkretno zgodbo. In konkretne zgodbe so tiste, ki nagovarjajo srca ljudi. Vsekakor precej bolj od abstraktne govorice.
Zato morda najprej začnimo z vprašanjem: ali ste kdaj doživeli, da ste šli z nekega dogodka domov “opravičeni”? Denimo, da ste začutili, da vam je nekaj odpuščeno, da vas ne bremeni več? Krivda (no, bolje rečeno, občutek krivde) je nevarna, saj dejansko uničuje vero, kot pravi David Wilkerson (v najnovejši št. revije Prenova). Satan namreč želi, da bi bil človek zaradi krivde tako zlomljen, da bi opustil vero. Češ, saj je Bog obupal nad mano, vseeno je, če neham verovati, tako ali tako bom pogubljen. Zato je krivda najboljša pot do izgube vere.
Za kaj v resnici gre? Človek ima na sebi morda res objektivno krivdo. Vsi smo grešniki. Tudi tisti, ki se trudijo/trudimo biti dobri, za rast v svetosti. A vseeno nam spodleti. Kazen za greh pa je smrt. Ker ni niti enega človeka brez greha, bi torej morali po Božji pravičnosti vsi plačati za najmanjši prestopek v svojem življenju. Vendar sami ne moremo dati odkupnine za greh. In prav to je Jezus tolikokrat poudarjal. On, popolnoma nedolžen in brez greha, je plačal kazen za grehe vsakega od nas. Če v veri to sprejmemo, če jaz, grešnik, sprejmem dejstvo, da je nekdo drug plačal kazen zame, potem sem opravičen in ni potrebe, da me bremeni kakršnakoli krivda. A da lahko to sprejmem, je najprej potrebna moja ponižnost. Ne morem se hvaliti s svojimi deli in s tem, kar sem, češ da je to dovolj in da sem s tem že zveličan. In zelo osvobajajoče je, če vemo in tudi izkustveno doživimo, da je naš greh že plačan, da je bil že pribit na križ, da mi je pot v nebeško kraljestvo odprta, tako kot razbojniku, ki mu je Jezus obljubil raj. Pazite, razbojniku, torej morilcu. Tik pred smrtjo je doživel veliko opravičenje.
Kaj pomeni biti ponižen? Najprej to, da izpraznimo sami sebe. Ne pravimo zaman za naduteža, da je “poln samega sebe”. Če je res tako poln, ne more sprejeti vase ničesar več. Največja ironija pa je, da takšen človek navsezadnje ostane “prazen”, kar je navsezadnje Marija celo izrazila v svoji hvalnici Magnificat, ko pravi, da je Bog “bogate odpustil prazne”. Biti resnično bogat pred Bogom pomeni, da priznaš, da ti v resnici ne pripada ničesar, niti lastna obleka. In da sam ne moreš ničesar storiti brez Njegove milosti. Šele takrat si lahko napolnjen z dobrotami. Cestninar, ki je v ozadju prosil usmiljenja, se ni mogel sklicevati na nobeno svojo zaslugo. V očeh svojih rojakov je bil okupatorjev sodelavec in v resnici je veliko tovrstnih pobiralcev davkov takrat nesramno obogatelo. Evangelijska besedila pa navajajo poimensko dva, ki sta šla po novi poti: Levi (Matej), ki je postal član dvanajsterih in tudi pisec evangelija, ter Zahej, ki je splezal na drevo (kot kakšna opica) in doživel milost opravičenja – kljub nesramnim komentarjem okoli sebe.
In navsezadnje, naziv “praznik” je tudi, če dobro pomislimo, nekoliko nenavaden. Kajti praznični dan je dan, poln veselja. Normalno: najprej se mora izprazniti tiste vsakdanjosti, človekovega napuha – šele potem se lahko praznuje. Tudi zato Jezus v svojih prilikah tolikokrat govori o tem, kako je v nebesih veliko večje veselje zaradi enega spreobrnjenega grešnika kot pa zaradi stotine pravičnih. Farizej iz prilike pa ni mogel oditi opravičen domov, če je že vnaprej sebe opravičil in pravzaprav Božje milosti ni potreboval. Vsaj tako je sam mislil. Morda tudi mi tako razmišljamo o sebi?
C. R.
