Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,35-48): Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«
Odlomek, ki ga tokrat poslušamo in beremo, je morda že skoraj identičen tistemu, ki smo ga slišali prejšnjo nedeljo, ko se Jezus na dan vstajenja prikaže apostolom – deseterim, saj je poleg tedaj že mrtvega Juda Iškarjota manjkal tudi Tomaž. Evangelist Luka pa ta dogodek opiše z nekoliko drugačnega vidika.
Presenetljivo je že dejstvo, da se po tragediji velikega petka apostoli še vedno zbirajo skupaj, čeprav so se razbežali. Ko sta se učenca vrnila iz Emavsa tako rekoč sredi noči in pripovedovala o svojem srečanju z vstalim Jezusom, je bilo to še eno v nizu pričevanj, ki je potrjevalo, da so govorice žena, ki so ga videle, resnične. Tu se vidi, kako nejasne predstave so imeli o vstajenju od mrtvih. Jezus je sam večkrat napovedal, da bo po smrti tretji dan vstal, vendar ga niso razumeli. Pravoverni Judje tedanjega časa – razen saducejev, ki vstajenja niso priznavali – so verjeli, da bodo vstali “poslednji dan”, ob koncu časov. Ko je Jezus Marti povedal, da bo Lazar “vstal”, je izrazila prav takšno vero – a kako daleč je to vstajenje. Le kje je ta “poslednji dan”? A Lazar je po Jezusovem posegu vstal še tisto uro. Od mrtvih!
Učenci so ob srečanju z Jezusom najprej vznemirjeni. Niso pričakovali tega. Najprej so mislili, da vidijo prikazen, tako kot takrat, ko so bili sredi noči na čolnu. Jezus pa jim pokaže, da ima pravo telo. In poveličane rane! Vpričo njih je celo jedel in s tem pokazal, da ima še vedno telo. S tem na nek način tudi postavlja na laž vse tiste, ki (še danes) trdijo, da v večnem življenju teles ne bo in da je pomembno rešiti samo svojo dušo. Na tem svetu bo naše telo morda res postalo prah, toda naša telesa bodo poveličana. Ne bodo več ranljiva.
V nadaljevanju je Jezus navzoče apostole spomnil na to, kar je pripovedoval že učencema na poti v Emavs, ko jima je razlagal pisma. In če Janez in Peter ob grobu še nista doumela pisma, da mora vstati od mrtvih, se sedaj tudi ostalim učencem “odpre um”. Saj je vendar celotna Stara zaveza govorila o Jezusu, o Mesiji, ki “mora” trpeti. Kot je dejal emavškima učencema: “Mar ni bilo potrebno …?” Morda nas dejstvo, da je “moral trpeti in umreti”, malce zmede, ker nas spominja na vnaprej zapisano usodo. A tu ni več usode, gre za Božji načrt. Za vsakega od nas je Jezus plačal dolg s križem. Toda bil je močnejši od smrti.
Marsikdo se ob tem vpraša, ali je trpljenje sedanjega časa res potrebno. “Res nas žalosti usoda smrti, toda tolaži nas obljuba prihodnje nesmrtnosti,” pravi bogoslužni slavospev. Cena za naše zveličanje je že plačana, in to s predragoceno krvjo. Trpljenje pa je posledica dejstva, da naša svoboda ostaja nedotaknjena. Še vedno se odločamo za ali proti Bogu. Še vedno smo slabotni. Jezus pa je na križ vzel ne samo naše grehe, ampak tudi bolezni. In zato ni potrebno, da si nalagamo dodatna bremena. Bistveno je sprejeti Jezusa.
C. R.
