Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,2-11): Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«
Čeprav je tretja adventna nedelja še posebej naglašena kot nedelja veselja (gaudete), evangelijski odlomek opisuje nič kaj veselo vzdušje: Janez Krstnik je že v ječi. Zapreti ga je dal Herod Antipa zaradi pritiska Herodiade, s katero je ljubimkal. To se je zgodilo že na samem začetku Jezusovega javnega delovanja. Dejstvo, da je bil Janez v ječi, je zagotovo sprožilo kar nekaj dvomov v srcih Janezovih učencih, češ ali Jezus, če je res obljubljeni Odrešenik, res ne bi mogel kaj več narediti za svojega predhodnika. Janez je zagotovo vedel, da je Jezus res pravi, toda Janezovi učenci, med katerimi so mnogi kasneje prišli k Jezusu, so verjetno močneje dvomili.
In kako odgovoriti učencem drugače kot s sklicevanjem na znamenja, ki jih zmore storiti samo tisti, ki je poslan od Boga, to pa so razni čudeži. In kar je še pomembneje: ubogim se oznanja evangelij. Še bolj pomembno: blagor tistemu, ki se ne spotakne ob Jezusa. In vemo, da so se mnogi spotikali nad njim, iz takšnih in drugačnih razlogov. In kdor se ne spotika nad njim in ima odprto srce, mu je lahko jasno, da so se Božje obljube z Jezusovim prihodom izpolnile. Odrešenik je tu, seveda, če smo pripravljeni odmisliti vse tiste lažne mesijanske podobe, ki se vsiljujejo tudi dandanes. Takrat je bil Mesija v očeh večine ljudi nekdo, ki naj bi izraelsko ljudstvo popeljal v svobodo tako, da je zbral mogočno vojsko in premagal okupatorske Rimljane. O kakšnem osebnem spreobrnjenju tu ni govora.
A tako kot znamenja in čudeži potrjujejo Jezusa kot obljubljenega, Jezus potrdi Janeza kot tistega, ki ga je ljudem predstavil kot obljubljenega. Janez Krstnik je na Jezusa pokazal kot na Jagnje, ki nase jemlje vse grehe sveta. Če je torej Jezus želel pokazati na verodostojnost Janezovega poslanstva, je moral sedaj to verodostojnost potrditi tako, da je potrdil tudi Janeza kot svojega predhodnika. Zakaj bi ljudje sploh hodili v puščavo poslušati nekoga, če ne bi imeli presneto dobrega razloga za to? Če Janez ne bi bil tako zelo potrjen v Svetem Duhu, zagotovo njegovi govori ne bi pretresli src mnogih ljudi, ki so se zato dali krstiti v Jordanu v znak spreobrnjenja. Janez estetsko ni bil lepotec, bil je asket. Ni se mehko oblačil. Mehko se je kvečjemu oblačil Herod Antipa, ki ga je dal zapreti. In Janez je več kot zgolj prerok. Je tisti, ki Odrešeniku neposredno pripravlja pot. Lahko bi se reklo, da je kot izvidnik, ki pripravi ljudstvo na tistega, ki ga zares pričakujejo.
Zadnji stavek pa se nam zdi morda še najmanj logičen in tudi najbolj bizaren. Na nek način Jezus tako zelo povzdigne Janeza in ga nato izenači z najmanjšim v Božjem kraljestvu. Morda to pomeni, da je lahko vsakdo v Božjem kraljestvu takšen kot Janez: pripravlja pot Gospodu. In mi smo tisti, ki lahko z velikim veseljem pričujemo za Jezusa tudi v sedanjem razdvojenem svetu. Pripravljamo torej Gospodu pot v srca tistih, ki ga še ne poznajo.
C. R.
