V Limbušu, kjer stoji župnijska cerkev sv. Jakoba starejšega, praznuje okrogli jubilej Andrej Firbas, ki ga je nekdanji mariborski škof Franc Kramberger 1. oktobra 1991 z dekretom umestil za župnika v Limbušu. Zato je prav in primerno, da ob tem jubileju z njim opravimo kratek intervju, saj je v teh letih s svojim delom za sabo pustil kar velik in močan pečat. Župnik se je vabilu na intervju prijazno odzval in iz pogovora bomo spoznali, kako pomemben pečat je v teh 30 letih pustil na faranih limbuške župnije pa tudi na krajanih ožje in širše okolice Limbuša.
Andrej Firbas se je rodil 30. 3. 1959 v Moškanjcih pri Ptuju. Osnovno šolo je končal v Gorišnici, srednjo šolo v Mariboru in diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1985 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je pet let služboval na Teznem – Maribor ter dve leti v Rogaški Slatini. V župniji Limbuš je župnik 30 let. Pet let je bil prodekan dekanije Maribor. Je stalni sodnik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru. Že 12 let je član Krščanskega foruma SDS, 10 let njegov podpredsednik. Njegovo življenjsko vodilo je: »Kar hočeš, da ljudje storijo tebi, ti to stori njim.« Z gostom se je pogovarjal Franc Mulec, ključar limbuške župnije.
Mulec: Spoštovani g. župnik Andrej Firbas, najprej sprejmite iskrene čestitke ob vašem velikem jubileju. Za uvod pa vas prosim, da na kratko poveste, kako to, da ste prav vi prišli pred 30 leti v Limbuš za župnika.
Firbas: To bi morali vprašati gospoda upokojenega nadškofa Franca Krambergerja, ki živi v Lenartu. Nekega lepega dne pred 30 leti me je poklical po telefonu in mi rekel: »Grem ravno mimo Rogaške Slatine in bi se rad oglasil pri tebi.« Ko je prišel, me je prijel pod roko in sva šla na sprehod. Tedaj mi je dejal, da grem za župnika v župnijo Limbuš.
Mulec: V Limbušu oziroma na območju limbuške župnije je verjetno malokdo, ki vas ne bi vsaj bežno poznal. Pa vseeno bi vas prosil, da nam poveste, kje so vaše korenine in kako to, da ste se odzvali klicu za duhovniški poklic. Je to poklicanost ali kaj drugega?
Firbas: Izhajam iz Moškanjcev, iz župnije sveta Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), to je Ptujsko polje, domačini pravimo Lukarija, iz gostilniške družine. Doma smo imeli gostilno in jaz sem bil določen, da postanem gostilničar. Oče me je po osnovni šoli peljal v Maribor v hotel Orel, da se izučim za natakarja. To so bila zelo lepa mladostna leta. Končal sem srednjo triletno gostinsko in hotelsko šolo, postal sem tudi strokovnjak za mešanje pijač in osvojil zlati talisman v konkurenci takratnih gostinskih šol v Jugoslaviji. Na to sem zelo ponosen. Toda rek pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Šele pri vojakih sem začel premišljevati o duhovniškem poklicu in gostinska kariera je šla po vodi. Tudi oče je bil takrat, se spomnim, nekoliko razočaran, ko sem leta 1980 stopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na teološko fakulteto.
V naši hiši, ki je stara sedaj 169 let, sta bila dva duhovna poklica, med njima prav gotovo poznate mojega strica, maminega brata, akademika dr. Stanislava Ojnika. Ob večerih smo s staro mamo molili rožni venec, obhajali čudovite praznike, obiskovali sv. maše, ministriranje pa je prav gotovo dejavnik, ki vpliva na mladega človeka. Moja odločitev, bolje rečeno poklicanost za duhovnika pa je vzniknila pri služenju vojaškega roka leta 1978. Še zmeraj pravim, da je duhovniški poklic izmoljen poklic in tudi poklicanost.
Mulec: Pred 30 leti ste torej prišli v Limbuš. Kaj ste takrat pričakovali, da vas tu čaka?
Firbas: Oh, da bi … Prvič, ko sem prišel v Limbuš, sem mislil, da sem dobil »kazensko« faro. Moj Bog, prej lepo urejene župnije: pet let na Teznem kaplan v novi župniji, vse lepo urejeno, tudi v Rogaški Slatini, potem pa pridem v Limbuš … Bilo je malo zapuščeno, malo zanemarjeno, malo sem bil žalosten in sem mislil: Moj Bog, kaj sem naredil škofu, da me je poslal v Limbuš. Ampak to so bili samo prvi vtisi. Pričakoval pa nisem nič kaj konkretnega. Vedel sem, kaj me čaka, da moram oznanjati to, za kar sem tudi poklican, in tako se je počasi začelo.
Mulec: Česa ste se najprej lotili?
Firbas: Ne bom pozabil, da sem šel najprej v trgovino, si sposodil denar in kupil novi križ za pokopališče – za pogreb, da smo lahko imeli dostojen križ. To se spominjam in pa, da sem šel v Italijo kupit jaslice, da smo lahko z otroki napravili jaslice. Takoj pa sem seveda nagovoril župljane. Potem sem le videl, da župnija ni tako majhna, da je tudi obisk cerkve zelo dober. Ljudje so začeli prihajati, tudi otroci, in začel se je redni verouk. In to so bila seveda moja prva dejanja v Limbušu. Druga stvar pa, kar je tudi zelo pomembno, je bila potreba po obnovi župnijskega doma in tudi župnijske cerkve.
Mulec: Krajani Limbuša in tudi širše so kar hitro spoznali in videli, da se je podoba limbuške cerkve od znotraj pa tudi zunaj začela hitro spreminjati. Od kod ste črpali ideje in pogum za vsa ta obnovitvena dela? Kdo vam je pri tem stal ob strani?
Firbas: Ko si mlad, veste, danes bi me bilo strah, ker je vprašanje, ali bi bilo kaj mogoče, ampak ko si mlad, imaš ideje in veliko poguma in nekako sem potem videl, da mi ob strani stojijo župljani. Potem so bile tudi akcije, nabiranje prispevkov, darov … Moram reči, da so bili župljani zelo dobri in tako smo začeli nekako obnavljati. Povedati tudi moram, da so to bili časi, ko so ljudje kar z odprtimi rokami sprejemali duhovnika in tako se je počasi začelo. Pa tudi velikokrat sem zvečer, ko sem bil sam, pokleknil pred križem in rekel: Ljubi Bog, pomagaj mi! Tako je nekako laže šlo.
Mulec: Potem se je začela spreminjati še podoba okolice cerkve. S tem je podoba Limbuša hitro dobila zaokroženo celoto, kar so krajani in mimoidoči hitro zaznali, ko so videli te velike spremembe. Središče kraja je postalo lepše in prijaznejše. Od kod torej vaše ideje za lepoto, urejenost in čisto okolje? Ste to podedovali po starših ali je kaj drugega?
Firbas: Ja, nekaj po starših prav gotovo že iz otroštva. Drugače pa je tudi zelo pomemben team, se pravi imel sem tudi to srečo. Dober Župnijski pastoralni svet, dobre sodelavce, ki so se zbrali okrog mene, da smo nekako začeli. Je pa res, da so glavne ideje izhajale iz mene, obnovo smo začeli premišljeno in temeljito. Začeli smo obnavljati tisto, kar je najbolj potrebno. Prva obnova je bila streha na župnišču. To je bilo nujno potrebno, da ni več zamakalo. Potem sem imel velikega mojstra iz Celja. Župnišče ima 32 oken, in ko sem naročil šest novih oken enkrat v jeseni, je ta mojster naredil vseh 32 in rekel: »Ko boste imeli denar, boste že plačali. Ali jih napravim šest ali 32, je postopek isti.« In to so bili moji prvi začetki v Limbušu, sledila je celotna prenova župnijskega doma, ogrevanje, učilnica, pisarna, sprejemna soba, knjižnica in stanovanje za župnika. Potem smo se podali na župnijsko cerkev; popolnoma nov prezbiterij; tlak, oltarna miza, krstni kamen, ambon, sedilije in restavracija oltarjev. Sledili so obnova orgel, kora, prižnice, restavracija lestencev, obnova fresk, pleskanje, obnova klopi, nova inštalacija, elektrika, voda, talno ogrevanje, popolnoma nova zakristija, novo pohištvo za liturgična oblačila ter drugi pribor. Nato smo se lotili zunanjščine cerkve: popolnoma novo ostrešje na ladji in zvoniku, bakren zvonik, nova stolpna ura, avtomatično zvonjenje in bitje stolpne ure, nova kritina in ostrešje na cerkveni ladji in stranskih kapelah ter seveda nova fasada. Urejanje okolice, obnova župnijskega gospodarskega objekta (prostori Karitas in garaža ). Kupili smo tako imenovano Bekerjevo hišo, z njo pridobili 22 parkirnih mest in s tem ustvarili lepo celoto cerkve in župnijskega doma.
Tudi Pekrska gorca je bila zelo, zelo zanemarjena. Prej vandalizem; razbijanje, uničevanje, vlomi … Sedaj pa, ko je urejena in razsvetljena, je kraj počitka, duhovnega utripa, priljubljena sprehajalna točka. Tudi vsa druga verska znamenja, kapele in križi, v župniji, ki obsega naselja Limbuš, Pekre, Damiševo naselje – zahodni Studenci, Hrastje, Vrhov dol, Laznica in Bistrica ob Dravi – do potoka, so obnovljena. Moram povedati, da smo vse stroške poravnali in danes nismo dolžni niti evra.
Mulec: V župniji ste posebno cenjeni po organizaciji na vseh področjih, posebno po romanjih, saj ste vsako leto organizirali po dve. Prvo v mesecu juniju, večdnevno po širni Evropi, drugo enodnevno pa po Sloveniji. Kaj vam torej kot duhovniku pomenijo takšna romanja? In kaj vam pomeni biti skupaj več dni s svojimi župljani?
Firbas: Ja, romanja so zame nekaj lepega, doživetega. Veste, na romanju smo dejansko skupaj. Romali smo celo v Lurd s tremi avtobusi. Veste, kaj je to 150 ljudi in teden dni vsi skupaj, ko smo bili kot ena družina. Na tem romanju nismo bili samo vsi, ki vsako nedeljo hodimo k maši, so bili tudi obrobni kristjani. Tudi nekateri, ki drugače razmišljajo. Tudi nekateri, ki ne verujejo, ampak vsi so bili nekako zadovoljni. In romanje je tudi naše življenje. Veste, tudi midva, ko sva v Limbušu, tudi midva romava skozi življenje. Romanja so zelo pomembna, da spoznavamo romarske kraje in pa tudi lepoto romarskih cerkva. Tako smo romali skoraj po vsej Evropi. Spomladi imamo zmeraj večdnevna, v jeseni pa enodnevna romanja po Sloveniji. In samo covid-19 nas je ustavil za dve leti, da nismo mogli romati. A hvala Bogu bomo spet šli. In ljudje radi gredo na romanja, saj je to doživetje.
Mulec: Znani ste tudi po tem, da ste odprti za slehernika, in to ne samo do vernikov, pač pa tudi do tistih, ki v cerkev ne prihajajo. Je vzrok za to že iz otroških let iz družine ali pa je to
dodana vrednost zavedanja, da ste duhovnik, ki živi po evangeliju?
Firbas: To prejmeš od družine. Že od malega smo bili doma vzgojeni, da spoštujemo vsakega človeka, še posebej starejšega ali ubogega ali pa pomoči potrebnega. To so nam že v zibelki vcepili starši. Vam bom povedal anekdoto. Ne vem, če sem bil pol leta v Limbušu, ko sem prišel v neko hišo in je gospod rekel: »Jaz sem star komunist, jaz sem star borec in tega ne bom nikoli zatajil.« In jaz sem mu odgovoril: »Prav, hvala Bogu, da sem naletel na odkritega in poštenega človeka in to spoštujem in tako mora biti, vi pa morate tudi mene spoštovati kot duhovnika in dušnega pastirja, in čeravno imava drugačen svetovni nazor, sva lahko najboljša prijatelja.« In od takrat naprej sva bila res prijatelja in sem tega gospoda kasneje cerkveno pokopal in še vsako leto zanj darujem sveto mašo. Človek je velik takrat, če zna spoštovati človeka v njegovi različnosti.
Mulec: Poznani ste tudi kot duhovnik-športnik. Predvsem ste bili znani po nogometu, smučanju, tenisu … Z vašim angažiranjem ste tudi druge duhovnike navduševali za šport. Vas je to navduševalo ali ste pri tem čutili potrebo po dodatnem gibanju?
Firbas: Že apostol Pavel pravi: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Hvala Bogu nismo bili otroci televizije in računalnikov, ampak smo se otroci res družili. Moj starejši brat in sosedovi smo organizirali olimpijado, tek … In res, s športom sem že od malega živel. Veste, imeli smo eno usnjeno žogo, petkrat, stokrat zašito, bosi, vsi krvavi … in tako smo začeli z domačim klubom igrati. Sem pa zelo rad igral nogomet. In ko sem postal duhovnik, posvečen, sem z Dorijem, to je župnik, ki je sedaj v Berlinu, in z gospodom Arzenškom, to je župnik v Petrovčah, jaz pa sem bil takrat na Teznem kaplan, ustanovili športno ekipo PAX duhovnikov. In prva tekma duhovniške ekipe PAX je bila leta 1985 na tezenskem igrišču.
Mulec: Sedaj pa smo prišli do bistva vašega poklica. Ste srečni v duhovniškem poklicu? Čutite, da ste poklicani za to?
Firbas: Prav gotovo, in to vse bolj, ko prihajam v leta. Res ne morem verjeti, da je 30 let tukaj v Limbušu minilo. Prišel sem mlad, postaral sem v Limbušu in zmeraj, vsako leto, ko sem starejši, sem nekako bolj srečen v tem duhovnem poklicu. In to je poklicanost. Prav gotovo!
Mulec: Vaš stric in boter dr. Ojnik je tudi bil duhovnik. Veliko vaših župljanov je prepričanih, da ste črpali moč prav od dr. Ojnika. Njegove globoke pridige lahko danes čutimo iz vaših pridig. Bi lahko rekli, da vam delo na pastoralnem področju, ko med vernike širite evangelij, pomeni osnovno poslanstvo?
Firbas: Pokojni stric Ojnik, Bog mu daj nebesa, deset let ga že ni, ravno letos je deset let, odkar je umrl. Moram vam povedati, da on ni stal meni ob strani, ko sem se jaz odločal za duhovniški poklic. Mogoče se je bal, da ne bom vzdržal, da bi mu ne delal kakega špota (sramote) ali kaj, tega ne vem. Ni bil navdušen, ja … No, potem pa sva se zmeraj bolj zbliževala, tudi on je bil vedno bolj navezan name in jaz nanj. In človek, ki ima takega sorodnika, kot je bil dr. Ojnik, je dar, je sreča in za to se še danes Bogu zahvaljujem. Da sem imel takega strica s tako veliko duhovno širino na pastoralnem in življenjskem področju. In prav gotovo danes še zmeraj čutim njegov pomen in osnovo poslanstva, tudi svojega poslanstva.
Mulec: Kaj pa laične skupine, ki delujejo v župniji?
Firbas: Hvala Bogu imamo nekaj laičnih skupin, in čeprav zdaj niso najbolj primerni oziroma ugodni časi za cerkev, ampak veste, tudi Jezus je rekel: »Ko vam bo težko, zaupajte! Preganjali vas bodo. O vas bodo lažnivo govorili. Celo bratje in sestre vas bodo izročali v smrt zaradi mojega imena.« In vsaka skupina v župniji, vsak človek je zlata vreden. Tako da so te laične skupine, ki jih imamo v župniji, pravi blagoslov za župnijo, tudi za vsakega kristjana, da se čuti v tej župniji, v naši župnijski cerkvi ali v Župnijskem domu, kot da je doma in del naše župnijske družine.
Mulec: Za konec ali proti koncu še povejte, prosim, nekaj o vaših zvestih ministrantih. Kako to, da jih v Limbušu ne manjka tako kot drugje?
Firbas: S fanti že od nekdaj rad delam in vam bom zdaj zaupal željo, ki jo nosim. Če bo duhovniški poklic v župniji, zmeraj pravim, da bo to iz ministrantskih vrst. Zdaj čutim, nekako čutim, ne bi zdaj tega govoril na pamet, da imamo nekaj fantov … In najbolj srečen bom in takrat se bom lahko umaknil z veseljem, ko se bo zapela nova maša v Limbušu. To si kot župnik najbolj na svetu želim. In v tistem trenutku lahko umrem, samo da en duhovnik zraste v domači župniji … Veste, bil je tu jezuit, ampak ni živel tukaj. Tako da prave nove maše v naši župniji ni bilo več kot 200 let. Prav v ministrantskih vrstah vidim, da to ni zaman. Veste, skozi mene je šlo okrog 300 ministrantov. Danes so ti poročeni cerkveno, vsi me pozdravljajo. To so dejansko moji župljani. Vsako delo in vlaganje v ministrantsko delo je poplačano.
Mulec: Tudi župljani nekako hrepenimo in naša srčna želja je, da bi doživeli, da bi tudi iz naše župnije izšel kak duhovnik. No, nekoč ste na eni od sej Župnijskega pastoralnega sveta dejali članom: »Ljudje vas opazujejo!« Pri tem ste verjetno mislili, da morajo verniki v družbi še posebej paziti na svojo pokončno držo, se zavzemati za poštenost in pravičnost, posebej pa strpnost. Če je tako, potem se vernik res nima česa bati in širša družba ga bo rada sprejela medse. Bi temu kaj dodali?
Firbas: To je prav in to zmeraj govorim. Veste, čeravno imamo včasih občutek, da nas je, kristjanov, malo, ampak ljudje nas res opazujejo in zato bodimo kristjani. Zelo pomembno je, da se tega ne sramujemo. Pred kratkim sem bil v družbi samih ateistov, ampak bilo je spoštovanja do mene, ko sem dal blagoslov, so spoštljivo umolknili, z glavo dol, in poglejte, oni so to pričakovali od duhovnika. Čeravno niso verni, od duhovnika ali pa tudi od vernika pričakujejo, da ne bo nikoli zatajil Gospoda, in kot pravite, pomembna je pravičnost, poštenost in tudi strpnost.
Mulec: Gospod župnik, na koncu dovolite, da se v svojem imenu in v imenu vaših župljanov iskreno zahvalimo za 30 let vašega delovanja tukaj. To ni bilo delovanje zase, to je bilo eno samo darovanje vašega življenja Kristusu in tudi nam, vašim župljanom. Naj vas Kristus vodi še naprej, Devico Marijo, kraljico duhovnikov, pa prosimo za vas.
Firbas: Hvala lepa! Dovolite mi, da ob koncu izrečem tudi jaz zahvalo vsem župljanom, da me tako lepo sprejemate. Prav srečen sem, da sem lahko med tako dobrimi ljudmi in v tako lepem kraju.
Mulec: Naj vas spremlja Božji blagoslov! Bog lonaj!
Pogovarjal se je Franc Mulec
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije)
