Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,17.20-26): Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Tokratni odlomek o blagrih bi marsikomu morda povzročil kar nekaj nelagodja. Morda zato, ker smo bolj navajeni na blagre iz Matejevega evangelija, kjer je izpuščeno tisto »gorje«. Morda pa tudi zato, ker se nam pripoved o blagrih včasih zdi kar nekoliko nerealna, kot nekakšna tolažba za trpljenje na tem svetu. In se velikokrat začudeno sprašujemo, kako to, da je toliko krivic, Bog pa, kot da tega ne vidi? In se nekako sprijaznimo, da tako pač mora biti. Denimo, da imamo nekakšnega mesijo, ki je nesramno dobro plačan z vrtoglavimi zneski in si sedaj želi vstopiti še v politiko, medtem ko imamo na drugi strani brezpravno rajo brez upanja na boljše čase.
Pa vendar stvari niso tako zelo enostavne. Če se nekoliko ozremo k temu, kar pravi prvo berilo za to nedeljo (in z njim tudi psalm – glej TUKAJ), lahko opazimo, da Božja beseda dejansko obljublja blagoslov tistemu, ki postavi Boga na prvo mesto in sledi Božji volji. Pa čeprav morda sami vidimo, da na prvi pogled ni tako. A vendarle: Jezus pozna naše stiske, tako kot je poznal stiske ljudstva v tistem času, tudi vse tiste oblike socialne neenakosti in izključenosti mnogih slojev. Tu je sicer naštetih manj blagrov od tistih osem, ki jih že poznamo. Verjetno tudi zato, ker je zadnji od naštetih blagrov tisti, ki pojasnjuje vse ostale – torej, če sledite Jezusu, boste morda res deležni nevšečnosti, preganjanj in stisk, a vendar, te stiske imajo svoj kapital. Tudi v sedanjem času opažamo, kako težko je biti kristjan navzven, ko je treba včasih tudi javno povedati, zakaj ne sledim tem in onim trendom, zakaj na primer zagovarjam varovanje človekovega življenja od spočetja do smrti. Vemo, kako občutljivo vprašanje je to in kako hitro varuhi »svetega grala« abortusa hitro poskočijo, če si kdo drzne dregniti v to sveto kravo.
Napačno bi bilo misliti, da hoditi za Jezusom danes nujno pomeni odločitev za trpljenje, nekakšen sado-mazohizem v pričakovanju skorajšnje smrti in življenja na onem svetu, kjer bo spet vse lepo in prav. Jezus hoče povedati nekaj drugega, namreč to, kako zgrešeno je, ko se nekdo mimo Boga, s svojimi lastnimi močmi in tudi mimo vseh postav polasti oblasti in imetja, tudi na račun krivičnega ravnanja s sočlovekom. In dejansko človek, ki tako ravna, dolgoročno ne bo imel blagoslova. Morda se bo tisti trenutek veselil, a račun za krivično ravnanje mu bo hitro izstavljen. In to nam morda še najbolj pove tisto, kar Jezus omeni pri koncu blagrov (in tudi stavkov »gorje«), ko omeni, kako veliko plačilo v nebesih imajo tisti, ki jih svet zaničuje zato, ker so Jezusovi učenci. Prav tako kot je svet zaničeval tiste prave preroke, ki so govorili po Božjem navdihu, medtem ko je od Boga odtujeni svet vedno oboževal krive preroke.
In morda prav skozi to perspektivo šele začnemo pravilno razumevati in doumevati to, kar nam Jezus želi povedati. Jezus namreč ni zaman govoril, da se »ubogim oznanja evangelij«. Kdo so ti »ubogi«? To so tisti, ki nimajo več kaj izgubiti in jih blišč zunanjega sveta ne more več premamiti, da bi se sploh še lahko zanašali na lastne moči in sposobnosti v boju za kolikor toliko spodobno življenje. Zato nas ne preseneča, da dvig standarda in blaginje izpodriva zanimanje za Boga in za življenje v Kristusu. Kajti ko je zavest o t. i. »samoodrešenju« v nas samih dovolj močna, se nam zdi povabilo k hoji za Kristusom kar nekako odveč – češ, saj tega pa res ne potrebujem. In šele kakšen res velik padec nas opomni, da na tem svetu ne moremo o vsem odločati sami in da obstajajo tudi situacije, ko smo povsem prepuščeni na milost in nemilost temu, kar imenujemo »usoda« – dokler seveda na njeno mesto ne stopi Bog. In dejansko je mnogo ljudi našlo Boga šele po tistem, ko so se morali iz svojega prvotno dobrega položaja spustili na dno. In so na tej najnižji točki srečali Jezusa in to križanega, da so lahko našli tisti pravi Božji blagoslov. In prav na tej točki se blagri začnejo uresničevati. Blagri tu pomenijo napoved blagoslova, niso zgolj vzklik neke čustvene vzhičenosti, ko nekdo reče: »Blagor njemu, ki ima to in to.« Ne, tu gre za konkretno Božjo obljubo o prejemu blagoslova, ko v trenutku neke žalosti Bog vstopi v to situacijo in nam pove, da obstaja rešitev, da ni prišel dajat plehko tolažbo, ampak da se naša žalost spremeni v veselje. Spomnimo se turobnega občutka Jezusovih učencev na veliki četrtek, ko se je Jezus poslavljal – a povedal jim je, da se bo njihova žalost spremenila v veselje. In to velja za vsakega od nas.
C. R.
