Zakon o tako imenovani evtanaziji (dobri smrti), ki ga vlaga vladajoča koalicija, je v resnici sodelovanje pri ubijanju in bi morali bíti plat zvona, posebej v Cerkvi. Zakon grobo spodkopava krščanske temelje človeka in družbe, ki jih tudi v sekularizirani moderni obliki še ohranja zahodnoevropsko izročilo.
Na Nizozemskem in drugje, kjer so že sprejeli določene zakonske podlage za pomoč pri ubijanju ljudi, se že kažejo razsežnosti zlorab. Obešenjaški humor širi rek: »Mama, saj si se odločila umreti!« Tako ji govorijo, če si je premislila in se uprla izvedbi »pogodbe«, ki so ji jo vsilili, da je privolila v »dokončno rešitev«. Govori se sicer o prostovoljnem umiranju, a gre dejansko za prisilo, pogosto nevidno, ki jo izvajajo lobiji in ji podlegajo naivni svojci, ki jim je vse teže deliti življenje in trpljenje s sorodniki, ki pogrešajo bolj človeško bližino v stiski kot smrt.
Krščanstvo je v našo civilizacijo vneslo dosledno spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti. Zavzemanje za uboge, prizadete in odrinjene je osrednje sporočilo Jezusovega veselega oznanila. Njegovi učenci so, sledeč temu vodilu, s svojim delovanjem spreminjali odnos družbe do odrinjenih in prizadetih. V poganskem svetu so kristjani zgledno spodbujali spoštovanje do življenja otrok in drugih ranljivih skupin, ki jih je poganska družba izrivala iz družbe. Skrb za male, bolne in trpeče je po Kristusovem nauku in zgledu spreminjala odnose med ljudmi. Odpirala je srca za dostojno življenje vsakega človeka in krepila medsebojne odnose v družbi. Kristjani so organizirali ustanove za revne, ranjence in druge potrebne. Taka pomoč je postajala vse bolj pravilo civilnega življenja, razpoznavni znak krščanske kulture. Vsak človek naj bo deležen enake pozornosti in ljubezni, saj je ustvarjen po Božji podobi. Človek je (Božje) obličje (Levinas), ki mu pritiče absolutna pravica, kar je Kant opredelil kot zahtevo po brezpogojnem sprejemanju vsakega človeka kot bitja, ki mu gre popolno spoštovanje, kar je naloga posameznika in celotne družbe. Prvotna krščanska ljubezen je skozi zgodovino Evrope in drugega sveta dajala vzgojne, šolske, organizacijske in pravne okvire spoštovanja človekovega dostojanstva, da bo vsak deležen enakopravne obravnave. Države so institucionalizirale to z ustavami za enakopravnost vseh ljudi. Kljub tej zamenjavi so klicale na vest posameznikov in cele družbe, da brezpogojno spoštujejo ustavno pravico vsakega človeka do enake obravnave in spoštovanja njegovega dostojanstva. Sem spada spoštovanje človekove osebe od spočetja do smrti. A ker je opešala vera v človekovo podobnost Bogu, so moderne ustave zašle v protislovje, da ne zagotavljajo več temeljev, iz katerih naj človek živi, kar potrjujejo tudi taki grobi posegi v pravico človeka do življenja.
Paradoksno (navidezno presenetljivo) je, da je danes, ko imamo v razvitih družbah največji standard, pravica do življenja vse bolj ogrožena. Hkrati ljudje, ki to počno, ne bodo priznali, da se tako vračajo v poganske čase. Imamo aparate in pripomočke za pomoč človeku ob fizičnih prikrajšanostih ali prizadetostih, hkrati politiki bolj kot strokovnjaki (večina zdravnikov je proti temu zakonu!) načrtujejo, kako človeka prisiliti na prokrustovo posteljo tehničnega obvladovanja, kar v odnosu do slabotnih pomeni njihovo izločitev iz družbe. Že nacistični načrtovalci so »odločali«, koga naj se znebijo, da bodo imeli »čisto raso«, podobne prisile so izvajali tudi drugi totalitarni gospodovalci, da so se znebili drugačnih. To počne danes tudi mehki totalitarizem, v katerem načrtovalci vzgajajo mladi rod in prepričujejo (naivne) volivce v raj na zemlji. Poudarja se pravica (mladih), komaj kdo pa jih vzgaja k spoštovanju drugih. V družbi je vse manj prostora za vse, izvzeti so izbrani, in ker zmanjkuje sredstev za ranljive, se oskrba starejših direktno nalaga na pleča davkoplačevalcev – čeprav gre še bolj za izbris spoštovanja kot le za denar, ki je seveda tudi potreben – hkrati se nezavedno širi propaganda proti vsem, ki »stanejo«, da bi jih prisilili, da sami »izstopijo« iz življenja.
Umor z zastrupitvijo ni vživljanje v človekovo trpljenje niti ne dotikanje človekovih ran (Halik) ali pomoč človeku, da bo laže umrl, pač pa pristranska, grozljiva in neutemeljena obsodba človeka na smrt, da bi se ga na enostaven, a zelo krut in nečloveški način znebili. Tako se vračamo v poganske razmere. Indijski kastni in drugi podobni sistemi preprostih ljudstev so onemoglemu ukazali, naj se umakne v gozd ter se prepusti (zverem) oziroma naravi, da ga čim prej vzame.
Spoštovani poslanci koalicije in vsi drugi! Če boste glasovali za zakon, boste tudi vi enkrat na vrsti za odstrel, enako seveda vsi drugi, zato recimo tem poskusom odločni ne. Hiter je namreč skok (pritisneš na tipko!) in padec v barbarstvo, težka in zahtevna pa je pot človeškosti, ki nam jo ponuja danes še razvidna krščanska civilizacija. Kako dolgo še?
Dr. Janez Juhant
Avtor kolumne je zaslužni redni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, publicist in dolgoletni predavatelj filozofije, zlasti filozofske antropologije.
