Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,1-13): Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹
Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.
Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«
Prilika o krivičnem oskrbniku je zagotovo ena težje razumljivih prilik. Morda zato, ker je Jezus zelo načelen, da materialno bogastvo ne more postati neko merilo, neke vrste bog, ki ga častimo. Ali bolje rečeno: nadomestek Boga. Neki star pregovor pravi: “Ko denar poide, pamet pride.” Že prejšnjo nedeljo smo lahko učinkovitost tega pregovora izkusili, ko smo poslušali priliko o izgubljenem sinu. No, pravzaprav o izgubljenih sinovih ter usmiljenem očetu. Še malo prej pa je Jezus svaril, da nihče ne more biti njegov učenec, če se vsaj v duhu ne odpove vsemu, kar ima, kajti vse je dar od Boga in ničesar si ne moremo lastiti.
Pravzaprav je tako, da je vsak človek na tem svetu neke vrste oskrbnik. Nekaterim je zaupano več, drugim manj, a če je oskrbnik (ali ekonom), je zgolj upravitelj z nečem, kar ni njegovo. Spomnimo se prilike o talentih. Prilika o oskrbniku pa govori o tem, da je oskrbnik zvijačno pomislil na možnost, da bi se ljudem prikupil in to celo na račun gospodarjevega premoženja. Češ, nimam kaj izgubiti, saj me bo tako ali tako vrgel na cesto. In je dolžnikom svojega gospodarja dal popuste pri dolgovih. Zvit manever, a spet na škodo svojega gospodarja. Ki pa je, presenetljivo, celo pohvalil oskrbnika, da je preudarno ravnal in si zagotovil udobno bivanje, pa čeprav na račun svoje povsem posvetne miselnosti. “Sinovi luči” so zato dandanes v primerjavi z bogataši in posvetnjaki sedanjega časa pravcati tepčki, ker hočejo biti pošteni za vsako ceno.
A oskrbnik je bil pri ravnanju z denarjem nezvest do gospodarja. Najprej ga je goljufal pri marsičem (ni znano točno, kako) in si pridobival korist. Gospodar je to opazil in ga posvaril. Postalo je jasno, da biti na cesti pomeni samo dvoje: ali beračiti ali pa delati težka, najnižja dela, za golo preživetje. Zato si je oskrbnik še naprej pridobival prijatelje na račun koristi, ki so jih imeli od njega, in računal, da mu bodo vrnili tako, da ga bodo sprejeli, ko bo od gospodarja dobil dokončno brco. Verjetno so bili sami ravno tako zakoreninjeni v tej mamonski posvetnjaški miselnosti, da bi lahko oskrbnika sprejeli samo v svoja “večna bivališča” – in to zagotovo ne v nebesih! Smo torej zvesti v svojem oskrbništvo? Se zavedamo, da vse, kar prejemamo, ni zgolj in samo naše, ampak dar od Boga? Če ne znamo ravnati dobro z materialno dobrino, kako bomo ravnali z duhovno? Zato je mogoča zvestoba samo enemu gospodarju. Če Boga priznavamo za svojega Gospoda, moramo izključiti druge bogove, pa četudi materialne (ali pa tudi tiste čisto duhovne, ki prihajajo iz novodobnega poganstva). Vsaka notranja razdeljenost na več gospodarjev pomeni hkrati tudi slabo gospodarjenje, slabo oskrbništvo, s tem pa nevarnost, da zapravimo nebeško kraljestvo. In nas lahko nato sprejmejo samo tisti, ki so že v svojih večnih loviščih. Pardon, bivališčih. Mi pa smo sinovi luči in ne teme!
C. R.
