Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,19-31): Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.
Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹
In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹
Evangelist Luka, ki ima v liturgičnem letu C še posebej močno vlogo, to jesen kar ponuja razloge za premišljevanje o našem odnosu do materialnega bogastva. In našteva Jezusove prilike, ki se nanašajo prav na to. Ne, ne gre za to, da bi morali kristjani sebe obsojati na neko lažno skromnost ali celo revščino. Gre preprosto za odnos do dobrin, ki jih prejemamo. In v končni fazi za to, kdo je v mojem življenju na prvem (in s tem na pravem) mestu.
Če si priliko o bogatinu – ki, mimogrede, sploh nima imena, zato pa je glede na opis (oblačenje v škrlat, v tistih časih izjemno drago tkanino, in stalno gostenje) nesramno bogat – ter ubogem Lazarju, se morda nekoliko ustavimo pri imenu reveža. Ima namreč takšno ime kot Jezusov prijatelj in gostitelj iz Betanije. To ime pomeni “Bog je pomagal” (izvirno: Eleazar). Revež ima ime, ker ga Bog kliče po imenu. Ima torej dostojanstvo. Ne glede na bedno stanje na tem svetu, ko trpi lakoto, bolezen. Njegovo stalno bivanje pri bogatinovih vratih verjetno nakazuje, da se bogataš ni menil zanj, pač pa ga je pustil ležati pri vratih, tu in tam je dobil kakšne ostanke hrane, ki so jih psi verjetno dobili prej kot Lazar (kako je že rekla Sirofeničanka o psih in drobtinicah, ko je Jezusa prosila, naj ozdravi njeno hčer?), nato pa lizali njegove rane. Skratka, skoraj pekel na zemlji. Umrla pa sta oba, a tu se pojavi razlika: za bogatina Jezus pravi, da je bil zgolj “pokopan” (in šele kasneje, da je v podzemlju), Lazar pa odnešen v Abrahamovo naročje, torej v nebesa.
Morda bo kdo rekel, da tu vlada “zakon karme”. Češ, na tem svetu je bogatin zelo dobro živel, a je ob tem pozabil na nekoga, ki je bil ob njem, pa ni bil deležen niti ene dobrine. Kajti vse dobrine so Božja last. Slabo oskrbništvo ter ignoranca do sočloveka je bogatina po smrti pripeljala tja, kamor pridejo vsi, ki so zavrnili Boga. Bogatin se verjetno ni menil za Boga, sedaj pa je prosil Abrahama, da bi okusil vsaj kapljico vode. A med nebesi in peklom ni mostu – je le nepremostljiv prepad. To je podoba večnosti. Na tem svetu imamo možnost za spreobrnjenje, na drugem pač ne.
Bogatin je spoznal svojo strašno zmoto, a prepozno. Zdaj mu ostane samo še opozorilo svojim bratom (našteje jih pet, s čimer namigne na peteroknjižje, na izvoljeno ljudstvo), da ne pridejo v isti kraj trpljenja. A na tem svetu imajo Mojzesa in preroke. Sami se morajo odločati, ali bodo spoštovali že dano postavo in preroške razlage ter opozorila. Če namreč tega ne poslušajo, pomeni, da je njihovo srce zakrknjeno. In ne bi pomagalo, tudi če kdo od mrtvih vstane, saj bi v svoji zakrknjenosti mislili, da je to le halucinacija, samoprevara.
Zato smo vsi povabljeno k temu, da poslušamo Božjo besedo in jo izpolnjujemo. Na tem svetu imamo nalogo, da se spravimo z Bogom. Če bomo ob smrtni uri pred Njegovo obličje prišli z zakrknjenim srcem, ga bomo zavrnili. Obsodba na pekel je pravzaprav samoobsodba. Ni Bog tisti, ki nas peha v pekel. Pač pa se tja vržemo sami.
C. R.
