Iz svetega evangelija po Luku (1,39-45): Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
Si kdo lahko predstavlja, kako je izgledalo življenje Marije, tega preprostega nazareškega dekleta? In to še posebej po tistem, ko ji je angel nepričakovano oznanil, da je prav ona tista, ki bo postala Odrešenikova Mati. Da, nepričakovano, kajti prihod Mesije so si Izraelci v tistem času razlagali v skladu s svojimi predstavami, saj so se čutili nekako ogoljufane, ker je Judeji vladal tujerodni kralj Herod, ki je bil poleg svoje krutosti še marioneta rimskega imperija. In Mesija bi potemtakem moral biti osvoboditelj, vojskovodja in politični voditelj. Njegov prihod so si zamišljali prav v tem slogu: prišel bo na konju skupaj s svojo vojsko in nagnal okupatorje iz dežele ter zavladal Izraelu. Da to ne bo samo Maziljenec v tedanjem pomenu besede, ampak sam Bog in človek v eni osebi, si ni mogel nihče predstavljati, čeprav so ga preroki napovedovali tudi kot trpečega Božjega služabnika. A jih velika večina ni razumela ali pa vsaj ni razumela pravilno, tako kot je pisma razložil vstali Jezus, ko se je prikazal učencema na poti v Emavs.
Zagotovo je bilo angelovo oznanilo vesela novica, a obenem je pomenila za Marijo veliko negotovost. Bila je na nek način že poročena z Jožefom po tedanji šegi, manjkalo je le še to, da bi jo Jožef vzel k sebi. Zagotovo se je zavedala, kaj je njena pritrditev Božjemu načrtu pomenila in kakšna tveganja je prinesla. Angel pa ji je omenil tudi Elizabeto, ki je bila tudi v blagoslovljenem stanju. To je bilo znamenje, ki je Marijo nagnilo k temu, da se za nekaj časa umakne iz Nazareta in odide v hribovito Judejo, v Ain Karem. In vse, kar se je dogajalo ob vstopu v Zaharijev in Elizabetin dom, je bilo povezano z velikim posegom Svetega Duha, s katerim je bil Janez napolnjen že v materinem telesu, kot je bilo oznanjeno Zahariji. Tako kot je bil Jezus spočet od Svetega Duha, je isti Duh navdihnil Janeza, da je pod materinim srcem začutil bližino Odrešenika, katerega je trideset let kasneje napovedoval in ga ljudem predstavil. Sveti Duh pa je navdihnil tudi Elizabeto, ki je po Božji milosti spoznala, da je njena mlada sorodnica dejansko mati Odrešenika.
In navsezadnje, kako razložiti Elizabetin vzklik »Blagor ji, ki je verovala…«. Mnogo let kasneje je Jezus rekel: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« Vera ne pomeni samo verjeti. Vera pomeni zvestobo, biti zvest, vztrajati tudi v okoliščinah, ki so povsem nasprotne. In tu se spet srečamo z Marijino potjo – po rojstvu Janeza jo spet čaka težavna in dolga pot z eno od karavan nazaj v Nazaret. Ni bil običaj, da bi mlado dekle potovalo brez spremstva. Povrh vsega pa je ob povratku bilo že očitno, da je v blagoslovljenem stanju in to še preden bi jo Jožef vzel k sebi. Marija je bila ob vsem trpljenju bila poklicana k temu, da povsem zaupa v Gospoda in v njegov načrt. Njeno telo je namreč prebivališče Najvišjega, zato bo nasprotovanje sil teme še toliko hujše. In to je morda tudi izhodišče za premišljevanje v tem tednu do božiča. Ali res verujem? Ali znam to pokazati tudi z dejanji? Kolikšna je moja zvestoba do Boga in koliko mu zaupam? Gospod je blizu in naj v teh dneh še posebej okušamo Njegovo bližino.
C. R.
