Kot že vemo, velikonočni čas skupno traja petdeset dni: štirideset dni v času od velike noči do vnebovhoda ter nato po vnebovhodu še deset dni, vključno z binkoštnim praznikom, s katerim se velikonočni čas tudi zaključi.
Svetopisemska poročila navajajo, da se je Jezus v svojem času od vstajenja do vnebovhoda prikazoval in govoril o Božjem kraljestvu (prim. Apd 1,3). A ne kot prikazen ali duh, ampak kot pravi človek iz mesa in krvi, vendar s poveličanim telesom in poveličanimi ranami. In naročal jim je, naj do izpolnitve obljube o razlitju Svetega Duha, kakor jim je govoril že na veliki četrtek v poslovilnem govoru, ne zapuščajo Jeruzalema. Obljubo o delovanju Svetega Duha jim je dal celo tik preden se je dvignil v nebo. Za apostole ter vse ostale Jezusove učence ter še posebej za Jezusovo mater Marijo je tako spet napočil trenutek ločitve: Jezus se tako duhovno kot telesno vrača k Očetu, tja, od koder je prišel in se po Svetem Duhu utelesil v Mariji. Vendar pa velja njegova obljuba, ki jo ponazarja že v preroških knjigah izpričano ime Emanuel: »Jaz ostajam z vami vse dni do konca sveta.« Ali kot je dejal na veliki četrtek: »Ne bom vas zapustil sirot… Če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam.«
Za Jezusove učence pomeni to slovo začetek nekega novega obdobja, najprej pa čas pričakovanja prihoda Svetega Duha. Apostolska dela poročajo, da so se po vnebovhodu napotili z Oljske gore nazaj v »gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali« – domnevamo lahko, da je bila to dvorana zadnje večerje, prav tisti kraj, kjer jim je Jezus obljubil prihod Svetega Duha. Tam se je torej zbrala enajsterica apostolov. In kot poroča Sveto pismo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« (Apd 1,14).
Lahko torej sklepamo, da je bilo v gornji izbi zbranih več ljudi, ki so bili Jezusovi neposredni sopotniki: apostoli, žene, ki so Jezusa spremljale, nekaj njegovih sorodnikov, ki so sprejeli vero vanj, ter mati Marija, ki ji je Jezus s križa izročil v varstvo vso Cerkev. Navsezadnje je bila ona najbolj avtentična priča Jezusovega življenja – sama je lahko pripovedovala in pričevala o vseh dogodkih, ki jih je do tedaj hranila v svojem srcu. In kaj je lepšega in bolj milostnega od tega, da imaš ob sebi Odrešenikovo Mater? Saj jo tudi sv. Frančišek Asiški v eni od svojih molitev naziva »nevesta Svetega Duha«, kajti po Božji milosti je bila izvoljena za mater Odrešenika, učlovečenega Boga. Tudi nadangel Gabriel ji je povedal, da bo Sveti Duh prišel nad njo.
Zato je bilo v tistih dneh molitvenega pričakovanja binkoštnega dne še posebej milostno, da so apostoli, še vedno skriti pred zunanjim svetom, pri sebi imeli Jezusovo mater, ki jih je lahko s svojim zgledom in pričevanjem pripravljala na prihod Svetega Duha. Kajti Sveti Duh ima prost vstop le v ponižno srce, v srce, ki je odprto za Božji načrt in se ne prepušča zaupanju v zgolj lastne moči in lastno pamet. Milost sicer predpostavlja naravo, kot je nekdaj zapisal mistik sv. Bonaventura, a naša narava, vse to, s čimer smo se rodili, je premalo – milost Svetega Duha zmore v nas neskončno več kot naša narava. Tudi zato nas Marija še dandanes vabi: »Molite, molite, molite!«
V premislek:
Ali sem odprt delovanju Svetega Duha? Kako dobro ga poznam? Kako gledam na Njegove darove?
Molitev:
Sveti Duh, deluj v meni, deluj po meni. Predajam se ti in izročam. Pridi po Mariji. Naj bom odprt za Tvoje delovanje tako kot je bila Marija.
G. B.
