Ne vem, kdaj točno sem se prvič srečal z Maksimilijanom Matjažem. Sklepam, da je moralo biti to jeseni 2000, ob začetku mojega drugega letnika teologije, takrat enovitega enopredmetnega študija (še pred bolonjsko reformo). Od drugega do četrtega letnika nas je namreč čakalo precej svetopisemskih predmetov in sicer s področja eksegeze. Torej razlage. V prvem letniku smo imeli Svetopisemske osnove in Uvod v Sveto pismo (prvi semester stara zaveza, drugi semester nova zaveza). In tudi takrat se je zgodilo, da je še pred iztekom študijskega leta eden od svetopisemskih predavateljev (dr. Jurij Bizjak) postal škof.
Že ob prvem srečanju se je pokazalo, da bo eksegeza nove zaveze kar trd oreh. In ne samo zame, ampak tudi za mnoge druge. Zahteve so bile velike. Prevodi tujih člankov, svetopisemskih komentarjev, seminarske naloge in še in še. In priznam, niti predstavljati si nisem mogel, kako bom lahko ves ta “dril” izpeljal. Počutil sem se nemočnega. Na kolokvije, s katerim bi si lahko olajšal delo, sploh nisem hodil. In sem si s tem še poslabšal možnosti. In sem si pač ustvaril mnenje, da je ta Korošec, ki nam je predaval, res en težak tip. Za predavat in za preverjanje znanja. In zagotovo nisem bil edini, ki sem imel takšno mnenje. Na nekem spletnem forumu pa so ga nekateri celo tako napadli, da sem mu moral napisati nekaj v bran. Bom navedel nekako po spominu: “Dragi moji, ne skrbite, raje molite kot da se tu jezite. Boste videli, z Milanom /tako so ga klicali prijatelji/ ima Bog še velike načrte.”
Vendar sem ga po tistem, ko sem pri njem naredil zadnji izpit, za nekaj časa vseeno povsem “odklopil” in nisem več slišal zanj. No, čisto brez njega res ni šlo, saj sva se tu in tam še srečala, recimo v mariborskem Andreanumu (v kapeli) ali pa ko sem šel na slavilni “špil” na Remšniku, tja gor pa je hodil obiskovat še vedno živečega očeta.
Stvari so se kasneje spremenile. Najprej zame osebno. Večja bližina z Božjo besedo, prišla je tudi poroka. In pa tudi zanimive informacije prijatelja, ki je najprej študiral teologijo kaki dve leti za menoj in študij prekinil, nato pa ga po dolgih letih spet nadaljeval. In mi je pravil, kakšen kvantitativen preskok se je vmes zgodil pri predavatelju novozavezne eksegeze dr. Maksimilijanu Matjažu. Takrat razočaran, sedaj pa navdušen nad predavanji. Nisem imel razloga, da mu ne bi verjel. Ni dvoma, zgodile so se velike spremembe, Božja milost je bila z njim. No, potem sem njegove pozdrave dobil še preko svoje žene. Zanimivo. Za mene, ki sem bil nekako sramežljiv, ker sem bil kot študent bolj “luftar”.
Tako je zanimanje zanj raslo. Dogajala se je Biblična šola, raslo je Biblično gibanje in še spletni portal Eksegeza.net. Vse do spomladanskega presenečenja z imenovanjem novega celjskega škofa, na katerega smo čakali dve leti in pol (!). Presenečenje je bilo tudi zato, ker sem mislil, da so časi, ko so za škofe imenovali profesorje s teološke fakultete, že mimo.
Sv. Maksimilijan Celjski se torej na poseben način vrača v Celje. Njegova podoba je vidna tudi na pročelju cerkve Svetega Duha, torej v moji sedanji župniji. Prav tam, kjer je bodoči škof izpovedal vero. V Celju sem sicer tudi sam priseljenec, ampak sv. Pavel v pismu Efežanom pravi: “Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu.” (Ef 2,19) Ne glede na to, v katerem kraju smo, povsod smo poklicani k svetosti in gradnji Božjega kraljestva. Škof Maksimilijan, dobrodošli v Celju, z vami smo v molitvi.
Gašper Blažič
