Iz svetega evangelija po Mateju (28,16-20): Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Z binkoštnim praznikom smo zaključili velikonočni čas in vse tiste praznike, ki so vezani na konkretne odrešenjske dogodke. V cerkvenem letu pa imamo še nekaj praznikov, ki so še vedno časovni vezani na veliko noč, vendar bolj poudarjajo določene vidike resnice tega, v kar verujemo. Eden od teh praznikov je nedelja Svete Trojice. No, morali bi jo pravzaprav imenovati nedeljo Presvete Trojice, saj ne gre za neke svetnike, ampak za samega Boga, ki presega svetost vsega ustvarjenega.
Morda smo nekoliko v zadregi, ker si težko predstavljamo, za kaj bi pri tem prazniku sploh šlo. A gre za nekakšen povzetek temeljev naše vere. Izraelci so v Stari zavezi poznali enega Boga, ki je bil ljubosumen Bog – darovanje drugim bogovom je pomenilo malikovanje in hud greh. Bog se v Stari zavezi še ni razodel kot “troedini”, vendar to lahko slutimo, saj ob stvarjenju sveta govori v prvi obliki množine. V Knjigi modrosti lahko spoznavamo Boga z druge perspektive – s perspektive modrosti.
In kakor izpovedujemo v nicejski veroizpovedi, ki jo molimo pri vsaki nedeljski ali praznični maši, je bilo po Njem (Jezusu) “vse ustvarjeno”. Po svoji Besedi je Bog ustvarjal svet, Beseda pa se je, kot piše evangelist Janez v svojem uvodu, “učlovečila in se naselila med nami”. Ta Beseda je bil Jezus sam, ki je razodel Boga kot Očeta in se z njim poistovetil, 40 dni po vstajenju pa se je vrnil k Očetu ter nato poslal Svetega Duha, po katerem je Jezus navzoč med nami vse dni do konca sveta. In če je Jezus navzoč med nami, je navzoč tudi Oče. “Mar ne verujete, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?” je Jezus ob svojem poslovilnem govoru opomnil Filipa. Ne gre torej za nekakšno “troboštvo” ali poganski “trimužjat”, kot bi nam lahko očital kakšen pravoveren Jud ali musliman. Jezus je, kot pravi veroizpoved, “enega bistva z Očetom”, Sveti Duh pa izhaja iz obeh (kar je za nekatere Cerkve na vzhodu sporno, a pustimo to).
Praznik Presvete Trojice pa nas spodbuja tudi k temu, da premislimo o tem, kaj pravzaprav delamo, ko se pokrižamo, na primer na začetku vsake svete maše. No, pokrižali bi se pravzaprav že ob vstopu v cerkev, ampak imamo težavo: zaradi možnosti prenosa okužbe s covid19 so kropilniki z blagoslovljeno vodo prazni in vprašanje je, če bo še kdaj spet tako kot pred epidemijo. Vendar nas to ne sme omajati v zaupanju v troedinega Boga. V drugem berilu nas apostol Pavel opominja, da smo prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Torej, ker smo prejeli Svetega Duha, smo po Jezusu postali posinovljeni otroci in lahko tako kot Jezus kličemo Boga za Očeta. Izraz “abba”, ki ga uporablja Jezus v odnosu do Očeta, je izraz nežnosti, ljubezni. Za pravoverne Jude tedanjega časa je bilo takšno nazivanje Boga celo nekaj bogokletnega. Zato se morda niti ne zavedamo, kako velik privilegij imamo, da lahko Boga kličemo za Očeta. In ne samo to: smo tudi, kot pravi sv. Pavel, dediči. “Vse, kar je moje, je tvoje”, je v priliki o izgubljenem sinu oče dejal ljubosumnemu starejšemu bratu. In to velja za vsakogar izmed nas.
Presveta Trojica izraža torej ne samo temeljne resnice naše vere, ampak tudi resnico o tem, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Presveta Trojica ponazarja popoln odnos ljubezni. In človek je bitje odnosa, bitje, ki je zmožno ljubezni. Vendar je naša zmožnost ljubezni okrnjena zaradi grešnosti. Zaradi pomanjkanja ljubezni trpimo. Ljudje v glavnem trpimo zaradi rane zavrženosti. In tu nastopi Presveta Trojica, kajti “pravi Bog se kliče Bog ljubezni”, kot je zapisal naš največji poet. Ker nas ljubi, nas želi ozdraviti, osvoboditi.
In konec koncev, v evangelijskem odlomku Jezus pred vnebovhodom naroča, naj v obdobju do konca sveta učimo in krščujemo vse narode. In to v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Naša naloga pa je, da krstno milost dejavno živimo. Če imamo morda občutek, da je vse laž in da ni nekega Boga (ali pa se ne zanima za nas), ga pokličimo v svoje življenje in ga postavimo na prvo mesto v svojem življenju. In videli boste čudeže.
G. B.
