Znano je, da je Marijino vnebovzetje za katoličane največji Marijin praznik. Čeprav je bila dogma o Marijinem odhodu v nebesa – in to z dušo in telesom – razglašena šele sredi dvajsetega stoletja, so ta praznik v Jeruzalemu praznovali vsaj poldrugo tisočletje pred tem. Od tam se je razširil na ves krščanski vzhod in nato tudi na zahod.
Marijina zemeljska smrt v Svetem pismu ni omenjena. Po nekaterih izročilih naj bi Marija preživela 72 zemeljskih let, od tod tudi skupno 72-kratna ponovitev molitve zdravamarija pri serafinskem rožnem vencu, vendar je ta številka zelo simbolična. Dejstvo pa je, da so bila tudi leta, ki jih je Marija preživela po vnebovhodu do svoje smrti, zanjo prav tako eno samo hrepenenje po združitvi s svojim sinom. In zanjo je bil najsrečnejši dan, ko se je končalo njeno zemeljsko življenje in jo je Jezus vzel k sebi v nebeško kraljestvo.
Njeno življenje je bilo pravzaprav vedno v znamenju tega, da jo je nekdo vzel k sebi: najprej Jožef, potem ko je bil opomnjen v spanju, nato apostol Janez, ki je Marijo vzel pod svojo streho, potem ko je Jezus to željo sam izrazil na križu, sedaj pa Jezus sam. Na krščanskem vzhodu se o tem prazniku govori kot o Marijinem zaspanju, kar bi lahko pomenilo, da je Marija najprej zaspala oz. umrla, šele nato jo je Jezus sprejel k sebi z dušo in telesom. Toda ali bi se spodobilo, da bi telo Bogorodice, kot jo imenujejo pravoslavni kristjani, tisto telo, ki je kot živa monštranca v sebi nosilo živega Boga, trohnelo v grobu? In po tem Marijinem telesu se je oblikovalo Jezusovo telo, po njem se tudi oblikuje Kristusovo skrivnostno telo, ki je naša Cerkev. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha. Kazen za greh, kar je smrt, je torej ni mogla zadeti. Zato njeno telo ne čaka vstajenja, tako kot telesa ostalih ljudi, ampak je vzeto v nebeško slavo. Ali kot je zapisal naš slovenski bogoslovni profesor dr. France Oražem: »To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu.«
Praznik Marijinega vnebovzetja je torej dopolnitev velikonočne skrivnosti – govori nam namreč o tem, da bomo ob koncu časov tudi sami deležni vstajenja. In to vstajenja telesa, ki bo poveličano. A do tedaj pa smo še vedno v boju med dobrim in zlim, ki ga ponazarja tudi odlomek iz 12. poglavja knjige Razodetja, ki ga beremo in poslušamo na praznik Marijinega vnebovzetja, namreč o ognjeno rdečem zmaju in njegovem boju proti ženi, ki je rodila. »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.« (Raz 12,1-2) Ko hitimo našemu odrešenju naproti, se torej zatecimo k Mariji – po njej lahko zanesljivo pridemo do Jezusa v nebeški slavi.
V premislek:
Se radujem svojega zveličanja? Se zavedam, da se mu lahko s svojimi dejanji tudi odrečem?
Molitev:
Jezus, tako kot si sprejel svojo Mater v nebeško kraljestvo, sprejmi tudi mene, ko bo prišla moja ura.
G. B.
