“Bil je sončen in vroč torek, 29. maj 2001, popoldne. Center Ljubljane je bil dobesedno zaprt in zagrajen zaradi cilja ene od etap dirke Giro d’Italia. Zato sem se moral iz središča napotiti peš mimo Tivolija, kjer je bil cilj, proti Šiški. Nenadoma je zazvonil telefon. In novica, ki smo jo potihem pričakovali: naš “stari modri sivi bober”, kakor se je duhovnik Vinko Kobal sam poimenoval, je odšel s tega sveta. Po dolgi in hudi bolezni. Žal, podobno kot lani nadškof Alojz Uran, ni dočakal svoje zlate maše,” se spominja urednik našega portala Gašper Blažič.
Vinko Kobal se je rodil 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi. Primorska je bila tedaj pod Italijo, slovenskih šol ni bilo. Po končani ljudski šoli je odšel v malo semenišče v Gorici. Zaradi začetka druge svetovne vojne so se morali seliti, Vinko je tako precejšen del šolanja preživel v Italiji, leta 1947 pa je nato vendarle maturiral v Gorici. To je bil negotov čas, ko je nastajala nova meja med Italijo in Titovo Jugoslavijo. Nadaljeval je s študijem bogoslovja v Ljubljani, vendar za ceno hudega šikaniranja in zapora. Leta 1949 so ga zaprli za pol leta in je bil izpuščen šele za božič istega leta. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1951, vendar so se takoj zatem začele težave. Duhovnikom so prepovedali izhod iz Ljubljane in so morali na zaslišanje na sedež OZNE. Tako ni mogel obhajati že načrtovane in pripravljene nove maše v Vrhpolju. Prvo mašo skupaj z nekaterimi prijatelji je zato imel na Rožniku. Že kmalu zatem so ga komunistični oblastniki 12. avgusta 1951 zaprli v samico. Novo mašo je tako obhajal šele 11. novembra 1951 v domači cerkvi v Vrhpolju.
Zanimivo je, da Vinko Kobal sploh nikoli ni opravljal kaplanske službe. Že takoj po prihodu iz zapora ga je tedanji apostolski administrator za slovenski del goriške nadškofije Mihael Toroš poslal za župnika v Ročinj ob Soči. Vmes je moral leta 1952 na služenje vojaškega roka, po vrnitvi v župnijo pa je končno smel poučevati verouk. V Ročinju je tako ostal skupaj 18 let, vse do leta 1969. Veliko pozornosti je posvetil pastorali mladih. Uvidel je, da ni dovolj z njimi biti pri verouku. Ustanovil je srednješolsko veroučno skupino – slednja se je najprej dobivala kar na goriški železniški postaji – in mlade peljal na izlete v gore. Začel je tudi izdajati mladinski list Veslajmo, ki je leta 1964 dosegel naklado 2500 izvodov, oblast pa ga je nato prepovedala. Sredi šestdesetih let je praznino v tem segmentu verskega tiska zapolnilo glasilo Farno ognjišče, danes Ognjišče. V tem času je Vinko Kobal tudi vneto študiral koncilske dokumente z drugega vatikanskega koncila. Številni duhovniki so se morali znajti po svoje, zato so jih sami prevajali.
V letu 1969 je bil Vinko Kobal premeščen v Deskle, blizu industrijskih objektov v Anhovem, prav tako ob Soči. V Desklah je preuredil župnišče in s tem pridobil manjšo dvorano ter ležišča. V tem obdobju je nastala tudi študentska skupina v Ljubljani, ki jo je vodil enkrat tedensko. Družil se je tudi s katoliškimi izobraženci in tako je v Desklah nastala iniciativa za kasnejše izdajanje Revije 2000. Čez poletje pa je organiziral več dogodkov za mlade, t. i. tedne duhovnosti. Sprva je moral iskati primeren prostor, tako so se selili od Loga pod Mangrtom do Gorenje Trebuše ter Bavšice, kjer pa je imel spet težave s komunistično oblastjo. V Stržišče pod Črno prstjo (nad Baško grapo) je z mladimi najprej prihajal taborit, tamkajšnje župnišče, kjer je kot zadnji vikar deloval kasnejši urednik verskega programa na nacionalni televiziji dr. Drago Klemenčič, pa so začeli dokončno uporabljati leta 1975.
Leta 1983 se je iz Deskel preselil v novo župnijo Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kjer je bil dve leti duhovni pomočnik. Tega leta je tudi uradno nastalo gibanje Pot, ki se je oblikovalo ob partnerstvu z italijanskim gibanjem Gioventu Studentesca oz. Communione e Liberazione (Občestvo in osvoboditev), čigar duhovni voditelj je bil Luigi Giussani.
Dve leti kasneje pa je v upravo prevzel župnijo Godovič, ki je bila dokaj blizu Ljubljane in je lahko lažje obiskoval ljubljansko študentsko skupino. V tamkajšnjem župnišču je preuredil podstrešje, s tem je nastal prostor za večdnevne mladinske dejavnosti, za dneve zbranosti oz. Šolo skupnosti. S svojim navdušenjem je prinašal nov veter v vsa pastoralna področja v dekaniji in škofiji. Prirejal je srečevanja mladih po dekanijah in tudi širše. V župniji je oživel mladinsko skupino in z birmanskimi skupinami uvajal mlade za kasnejšo zrelejše iskanje v gibanju Pot. Za uspehe na pastoralnem področju je prejel naziv monsinjorja, v letu 1998 pa je postal tudi osebnost Primorske.
“Moje prvo srečanje z njim je bilo februarja 1997, ko sem bil dijak tretjega letnika škofijske gimnazije,” se spominja urednik portala, ki ga ravno berete. “Dve leti zapored sem poslušal od nekaterih sošolcev pripovedovanja o tem, da so bili v Stržišču. Nisem vedel, kje je to, za Vinka Kobala pa sem že prej slišal. Januarja 1997 sem prebral v Družini obvestilo, da bodo v Stržišču zimski dnevi duhovnosti za zimske dijaške počitnice. In sem se brž prijavil. Konec februarja, že ob začetku postnega časa – tisto nedeljo smo imeli križev pot v domačem kraju – smo se odpeljali, oziroma, so me odpeljali v Stržišče. Zame povsem neznan kraj, Bogu za hrbtom, bi se reklo. Ampak čakali so me zelo zanimivi dnevi. Zaradi zime je bilo turobno zunaj, kurili smo peč, na dan odhoda pa je bilo spet sončno. Predelovali pa smo apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II., ki ga je namenil za srečanje mladih v Parizu tisto leto: ‘Učitelj, kje stanuješ? Pridita in bosta videla.'”
Kot se spominja urednik portala Blagovest, je bil prav ta dogodek tudi povod za začetek njegovega novinarskega ustvarjanja. “Takrat je bila na teh duhovnih vajah tudi fotografinja časopisa Gorenjski glas, naredila je nekaj fotografij, eno od njih pa sem potem skupaj s tekstom odnesel odgovornemu uredniku Družine Franciju Petriču, s katerim sem se tedaj srečal prvič. In je članek tudi objavil. Tistega leta sem šel potem tudi na poletne tedne duhovnosti. Tam nas je bilo veliko več, sem se kar malo izgubil. Prišla je celo večja skupina mladih iz Prekmurja. Do leta 2002 sem šel na poletne tedne duhovnosti vsako leto. Že prvo leto me je Vinko povabil, naj pridem v Šolo skupnosti. Tako da sem vmes med šolskim letom žrtvoval štiri vikende, ki sem jih preživel v Godoviču pri Idriji na tistem podstrešju, kjer smo imeli sobe za prespat in dvorano. Seveda vsega tega, kar nam je govoril Vinko, takrat še nisem bil sposoben povsem razumeti. Vendar mi je ena tema ostala še posebej v spominu. Ko sem se leta 2000 spet udeležil zimskega srečanja v Stržišču, ki smo ga morali zaradi snega skrajšati za en dan, je imel temo ‘Žena z vrčem’, o srečanju Jezusa s Samarijanko. Dobili smo tudi preprosto brošuro, ki jo še vedno hranim, na njej so bile ilustracije Eve Osterman, ki zdaj živi in ustvarja v Centru Aletti v Rimu. In sem se spomnil, da je na jesenskem srečanju Šole skupnosti Eva ves čas nekaj risala. Obdobje mojega druženja z Vinkom Kobalom je bilo sicer kratko, trajalo je štiri leta, ampak name je naredil zelo močan vtis,” se še spominja urednik portala Blagovest.si Gašper Blažič. Kot še dodaja, je leta 1998 med duhovniki, ki so prišli na tedne duhovnosti, prvič spoznal jezuita patra Mia Kekića ter tedaj duhovnika ljubljanske nadškofije Mitjo Leskovarja, sedaj apostolskega nuncija v Iraku.
C. R.
