Že lani od prvega resnega pojava covid19 se pojavljajo tudi teorije, da je vse to posledica mednarodne zarote farmacevtskih lobijev, tudi prostozidarjev, itd. Vse to verjetno celo drži. Velikokrat pa takšna ugibanja velikokrat služijo za nekakšno lažno tolažbo in izgovor za nekakšno družbeno prevratništvo, ki ima svoj izvor velikokrat tudi v jezi in frustracijah zaradi omejitev gibanja, obveze nošenja mask, pa cepljenja, itd.
Zadnje čase se vse bolj širijo tudi govorice o t. i. zelenem potnem listu, torej osebnem dokumentu, na katerem bodo zabeleženi naši zdravstveni podatki. Za zdaj še ni jasno, ali bo ta projekt uresničen, obstaja pa velika možnost, da nas to čaka v prihodnosti. Kar je po svoje razumljivo: veliko držav si želi normalizacije razmer, ki pomenijo veliko obremenitev za gospodarstvo in povzročajo tudi socialne stiske, saj je mogoče zaznati velik upad prihodkov (in s tem povezanih delovnih mest) zlasti v turizmu. A na prvem mestu je naša varnost, tudi zdravstvena. To je izziv, ki mu civilne oblasti ne morejo uiti. Značilnost virusa, ki povzroča bolezen covid19, je predvsem v tem, da v času od okužbe do prvih znakov poteka inkubacijska doba, v tem času pa smo tudi sami prenašalci virusa, pa morda tega niti sami ne vemo. Iz tega razloga so bili varnostni ukrepi tako strogi. Sedaj države, tudi naša, skuša vložiti čim več v cepljenje, da bi se lahko razmere čim prej normalizirale.
Cepljenje ni greh, ampak…
Vendar pa prihajajo do nas tudi glasovi, povezani celo s privatnimi razodetji, ki pravijo, naj se nikar ne cepimo, da je to pot v pogubo. Kar je povsem nasprotno sporočilo, ki ga prinaša vrh Cerkve, od papeža Frančiška do naših škofov, ki cepljenja v ničemer ne pogojujejo. Kdo ima torej prav? Nekaj je jasno: zgolj od cepljenja se človek ne more pogubiti, lahko pa – to je pa potrebno opozoriti – sprejme nase tveganje, ki bi lahko nastalo zlasti zaradi dejstva, da je cepivo narejeno s pomočjo abortiranih zarodkov. Med njimi je tudi razvpita AstraZeneca, za katero vidimo, da ima sedaj velike težave, saj jo toži celo Evropska unija, ker se ne drži pogodbe o dobavi. Lahko bi rekli, da je na delu Božja previdnost, ki nas lahko zavaruje pred cepivi dvomljivega porekla. Kot rečeno: civilne oblasti ne zanima, kako je narejeno cepivo – glavno je, da se čim več ljudi cepi. Zato cepljenje samo po sebi ni noben greh. Po drugi strani pa še zdaleč ni to edina rešitev za nastale težave. Prava rešitev je, da se vrnemo k Bogu.
A tudi, če predpostavimo, da je v ozadju pandemije covid19 veliko hujše zlo, ki nas lahko usužnji, moramo najprej premisliti o tem, ali smo sami pripravljeni na spopad s tem zlom – smo pripravljeni na spreobrnjenje, tudi na žrtve? Ali pa so krivi samo drugi, npr. tisti, ki nam vsiljujejo testiranje, cepljenje, maske?
Velika skrivnost je, zakaj je Bog dopustil to hudo preizkušnjo, ki je marsikoga stala tudi življenja. A če pogledamo sodobno Evropo, je v njej odpad od Boga strahotno velik! Zlasti na njenem zahodu, torej v »jedrni« Evropi, žal pa tudi v Sloveniji. Če predpostavljamo, da nedeljsko mašo redno obiskuje vsak deseti Slovenec, pa še od teh jih ima oseben odnos z Bogom le majhen del, potem je jasno, da smo v naši državi kristjani »mala čreda«. Posledice pandemije pa čutimo vsi. Zakaj, če pa sami nismo odpadli od Boga, boste rekli? Vendar je tudi svetopisemski Job moral odstopiti od prepričanja o lastni pravičnosti in priznati Bogu, da Njegova pravičnost presega Jobovo človeško razumevanje vsega hudega, kar ga je doletelo. In že v Jobovi knjigi se skriva prvi ključ do rešitve tega zagatnega položaja.
Vsi smo v istem čolnu
Zakaj moramo torej vsi nositi posledice greha nekaterih? Odgovor: vsi smo na istem čolnu. Greh ni zgolj stvar posameznika. Greh, tudi če je še tako prikrit, vedno vsaj posredno prizadane občestvo oz. skupnost. Nas, kristjane, je korona-kriza še huje prizadela kot ostale – spomnimo se prepovedi maš z ljudstvom! Tistim, ki ne hodijo k maši, je vseeno in se zaradi tega ne čutijo oškodovane. Nam pa ni vseeno.
In sedaj pridemo do jedra problema. Božja Mati Marija je v Fatimi velikokrat poudarjala pomen zadoščevanja. Marsikdo se bo vprašal, kaj to pomeni. Pri spovedi nam spovednik ponavadi naloži pokoro, ki je zgolj simbolična. Pokora naj bi bila naše zadoščevanje za storjene grehe. Če posledic greha ne moremo popraviti, pa moremo vsaj zadostiti pri Bogu. Da ne bo pomote: to ni plačilo za naše grehe. Dolg, ki si ga naložimo z vsakim, še tako malim grehom, je v resnici tako velik, da ga sami nikoli ne moremo poravnati. Ta dolg je že plačal Jezus, ki je vsak naš greh vzel nase in ga plačal s trpljenjem in smrtjo na križu. Pokora ima torej predvsem zdravilen učinek in nas opominja, da smo bili zaradi Jezusove žrtve oproščeni kazni – pogubljenja.
Pri zadoščevanju za druge pa gre za to, da smo solidarni s človeštvom v dobrem. To ne pomeni, da sprejemamo grešnost okoli nas, tudi če zanjo nismo krivi in nočemo v njej sodelovati. Pač pa, da želimo, da bi se vsi ljudje zveličali. Vendar je žalitev Boga danes ogromno. Dogajajo se bogokletna dejanja: ubijanje nerojenih otrok, evtanazija, življenje brez Boga, drogiranje, zasužnjevanje vseh vrst, direktne kletve Boga (črne maše, okultizem, spiritizem, magija…) in ostali grehi proti prvi Božji zapovedi. Takšna dejanja imajo posledice za vso skupnost – tako za krive kot nedolžne! Spomnimo se, kaj je Jezus govoril v času krvavega praznika v Jeruzalemu, ko so se Barabovi pristaši pripravili na upor, vendar so bili izdani in so jih preoblečeni rimski vojaki potolkli, še preden bi sploh lahko dali znak za upor. Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13, 1-5)
Tragične posledice odpada od Boga
Na posledice odpada od Boga moramo torej računati. In te posledice so lahko zelo tragične. Vsi smo na istem čolnu, tako hudi grešniki kot tisti, ki si prizadevamo za svetost. A grešniki smo dejansko vsi. Zato nas je Marija v Fatimi povabila k dejanjem zadoščevanja. In morda se šele sedaj, v času koronakrize, začenjamo jasno zavedati, kaj pomeni zadoščevanje. Ko se je leta 1917 začela pastirčkom prikazovati nebeška Gospa, jim je tudi naročala, naj se žrtvujejo za spreobrnjenje grešnikov. Že pri prvem prikazanju je Marija vprašala otroke, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Pri tretjem prikazanju je nebeška Gospa naročila, naj delajo prostovoljne žrtve za grešnike in pri tem rečejo: “O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.” Pri oktobrskem prikazanju je Mati Božja z žalostnim izrazom naročila, “naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je že zelo žaljen”. Pastirčki so se nadvse junaško žrtvovali za grešnike. Kaj je vplivalo nanje? Hoteli so ubogati angela in Marijo. Predvsem je nanje naredil silno močan vtis pogled v pekel med Marijinim tretjim prikazanjem, zato so z žrtvami hoteli reševati grešnike. Lucija je o sedemletni Jacinti zapisala: »Pogled v pekel jo je tako zgrozil, da se ji vse pokore in mrtvenja niso zdela nič, samo da bi rešila nekaj duš, da ne bi prišle tja.« (vir: sticna.com)
Marsikdo se bo začudil, češ čemu sploh zadoščevanje – ali ni Bog usmiljen? Ali ni Jezus že plačal cene za naše grehe? Da, vse to drži. Toda Božjega usmiljenja ne moremo razumeti brez pravičnosti. Če ste bili npr. nekoč dolžnik večje vsote denarja in vam je upnik dolg odpustil, kako boste gledali na to – morda tako, da sploh nikoli niste bili dolžnik in da je vse to samo farsa? Poglejte denimo sv. Pavla – kot mlad farizej je bil strahoten preganjalec kristjanov, verjetno celo morilec. Vendar se ga je Bog usmilil, postal je apostol narodov! In zavedal se je, da je po Božji milosti to, kar je (prim. 1Kor 15,10).
Pri zadoščevanju torej ne gre za to, da bi plačevali grehe drugih. Gre za to, da smo v skrbi za zveličanje človeštva tudi sami udeleženi na poseben način, kar je izpovedal tudi sv. Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) In kaj je tisto, kar »primanjkuje Kristusovim bridkostim«? Naša svoboda – Kristusa lahko sprejmemo ali ne. Mnogi ga v svoji zaslepljenosti nočejo sprejeti. Tudi zato jim lahko pomagamo z zadoščevanjem.
Drobne žrtve
Ni potrebno, da bi si nalagali ne vem kakšno trpljenje. Lahko pa drobne žrtve vsakdanjega dne sprejmemo za zadoščevanje. Na primer to, da nas neverniki zasmehujejo, se norčujejo. Da, to boli. Ali da nam velikokrat tudi bratje in sestre v Kristusu storijo krivico. To boli še huje. Povabljeni smo k odpuščanju. Odpuščanje je povezano s trpljenjem, a prinaša osvoboditev. Mati Julija, ustanoviteljica Duhovne družine Delo, je nekoč izrekla misel: »Žrtev je sila rasti našega življenja.« S tem je želela poudariti, da krščansko življenje lahko duhovno raste in zori le, če dosežemo predajajočo, nesebično ljubezen, s katero izpolnjujemo svoje življenjske dolžnosti. Lastne moči za takšno držo ljubezni nimamo, zmoremo jo le v združitvi z Jezusom Kristusom in njegovo žrtvijo, ki je resnična sila rasti našega življenja, piše na spletni strani slovenske sekcije Duhovne družine Delo.
V svoji okrožnici »Rešeni v upanju« o tej duhovni in življenjski drži predajanja, darovanja, ki bistveno sodi k hoji za Kristusom, piše papež Benedikt XVI. Takole pravi: »K neki danes morda manj navzoči, a še ne tako dolgo nazaj zelo razširjeni obliki pobožnosti je spadala misel, da moremo majhne vsakdanje težave, ki nas vedno znova doletijo kot bolj ali manj občutljivi vbodljaji, »darovati« in jim s tem podeliti smisel. V tej pobožnosti so bile gotovo pretirane in tudi nezdrave reči, a vprašati se je treba, ali niso le nekako vsebovale nekaj bistvenega in koristnega. Kaj neki pomeni: »darovati«? Ti ljudje so bili prepričani, da so lahko svoje majhne težave polagali v veliko Kristusovo sotrpljenje, tako da so nekako spadale v zaklad sotrpljenja, ki ga človeštvo potrebuje. Tako so lahko tudi majhne zlovoljnosti vsakdanjika dobivale smisel in prispevale v zakladnico dobrega, ljubezni v človeštvu. Morda bi se morali le vprašati, ali to lahko postane tudi za nas spet smiselna možnost« (Rešeni v upanju, št. 40). (več TUKAJ)
Vabljeni smo torej, da se združimo tudi v zadoščevanju za grehe drugih: molitev, post, darovanje maš, darovanje svojih vsakdanjih nevšečnosti in drobnih žrtev. Ti je morda zoprno nositi zaščitno masko pri maši? Meni je zelo zoprno – to moram priznati. Tudi to je ena od drobnih žrtev.
Gašper Blažič
