Čeprav so nam določene navade tako rekoč že tako zlezle pod kožo, da so nam povsem nekaj vsakdanjega, pa se velja nad njimi tudi zamisliti. Ko nekomu zaželimo sreče, pogosto rečemo “Držim pesti”. A če smo kristjani, bi bilo pametneje reči: “Molil bom za vas.” Ne zavedamo se namreč, da imajo takšne sicer že ponarodele fraze dejansko vraževeren značaj. Podobno kot trkanje na les, ko gre za nekakšno “zahvaljevanje usodi”, da recimo nismo zboleli…
Toda med kristjani bi našli še precej drugih, precej bolj bizarnih navad. Denimo strah pred črno mačko, ki nam prečka cesto, zato je treba za njo pljuvati. Ali pa izogibanje sedenju ob vogalu mize. Pa seveda razne štiriperesne deteljice in predmeti za srečo, razbita ogledala, petek trinajsti, želje ob zvezdnih utrinkih, itd. Čeprav si mislimo, češ saj škoditi pa ne more, če verjamemo v to in izvajamo vraževerne prakse, pa se ne zavedamo, da nam vraževerje lahko na zelo tih način krade Božji blagoslov.
Kaj je pravzaprav praznoverje? Gre za verovanje v čudežno delovanje nekih stvari, pojavov, živali, ljudi, pa v posebej odredene postopke, čeprav samo po sebi v tem ni nič čudežnega. Gre torej za vero v – prazno. Lahko pa se skriva tudi za masko krščanstva, ko se nekaterim sicer dobrim delom pripisuje magični značaj. Tu se tako srečamo z vero brez razuma, kar je temelj praznoverja. O tem govori tudi Katekizem katoliške Cerkve.
Temelj praznoverja sta strah ter občutek ogroženosti. Za praznoverjem pa se žal skriva satan s svojimi padlimi angeli. O tem, da satan obstaja, govori Sveto pismo. Hudi duhovi velikokrat delujejo na naše misli in občutke tako, da preko zlih misli, strahov in sumničenj človeka na nek način usužnjijo, ga prisilijo v greh in oddaljujejo od Boga. Sovražijo tako Boga kot človeka, slednjega skušajo oddaljiti od Boga. Nič nenavadnega torej, da se danes toliko ljudi tako hitro ulovi v zanke raznih šarlatanov, ki ponujajo razne “energijske storitve”, ki so bojda duhovne dejavnosti, a jih znajo dobro zaračunati. Da ne omenjamo vedeževanja in podobnih stvari.
“Zakaj nekateri trkajo na les? In ali je to že vraževerje? Najbrž je trkanje na les lahko za koga samo navada, ki še ne pomeni vraževerja. Za drugega pa je lahko trkanje na les vraža, ki bi naj preprečila, da bi se dobre stvari spremenile v slabe. Ta prastara vraža sega v čas, ko so ljudje častili sveta drevesa, predvsem hrast, lipo, lesko, vrbo, jesen, jablano, glog idr. Pozneje se je vraža razširila na vsak les. V svetem drevesu naj bi po vraževernem verovanju živel poseben drevesni ali vegetativni duh in mu dajal vitalne in magične sile. In s temi silami, potrebnimi za rast vsake vegetacije, naj bi si pomagal človek. Ljudje so sveto drevje častili. Navadno je imela vsaka domačija ali vsak posameznik svoje sveto drevo, za katero so verjeli, da je z njim povezan. Znano je, da so Kelti, Germani, Slovani in tudi stari Slovenci poznali svete gaje in tam opravljali razne verske obrede. Ponekod so menili, da človek lahko umre, če posekaš njegovo osebno drevo. Zato so, kadar so šli v gozd sekat, vedno darovali drevesnemu duhu. Žrtvovali pa so mu tudi zato, da bi človeku in vsej skupnosti pomagal v življenju. Če so potrkali na les, bi naj zbudili lesnega duha, svojega zavetnika. Danes se tisti, ki trkajo na les, tega najbrž več ne zavedajo, toda na drugi strani ugotavljamo, da se pogosto stare vraže oživljajo in je trkanje na les tudi danes lahko za tega ali onega podobno nekdanji vraži in praznoverju, kar kristjani zavračamo,” je leta 2012 v reviji Ognjišče zapisal pater dr. Vinko Škafar (TUKAJ).
Praznoverje torej ni nedolžna zadeva. Gre za greh proti prvi Božji zapovedi, kar izpričuje tudi Sveto pismo. Že v Stari zavezi lahko beremo, kako je egiptovski faraon ob soočenju z Mojzesom poklical svoje vražarje, ki so delali čudeže – seveda ne z Božjo močjo, pač pa s pomočjo okultizma. V 2. knjigi kraljev pa lahko beremo o tem, kako malikovalsko se je obnašal judovski kralj Manáse. “Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj. Storil je veliko takega, kar je hudo v Gospodovih očeh, da bi ga jezil.” (2Kr 21,6). Ker je ljudstvo očitno potrpežljivo prenašalo malikovanje svojega kralja, je Bog napovedal hudo kazen za vso deželo. Izvoljeno ljudstvo je tako izgubilo svoj blagoslov zaradi brezbožnega ravnanja kralja.
Tudi v 13. poglavju Apostolskih del lahko beremo, kako sta se Pavel in Barnaba na Cipru soočala tudi z vražarjem, ki je nato oslepel. “Tam sta naletela na judovskega vražarja in lažnega preroka z imenom Barjezus; ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Barnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo. Toda Elíma, »Vražar«, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere. Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih poti? Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!« In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko. Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk.” (Apd 13, 6-12)
Torej, če v svojem življenju uporabljajte elemente vraževerja, se temu odpovejte. Predajte to Gospodu pri spovedi. Če ste bili v to bolj vpeti, je priporočljiva molitev za osvobajanje. Vsekakor pa poskušamo ozavestiti svoje vsakdanje geste in vanje vključiti izraze vere v Boga. Na primer “Bogu hvala” namesto “moram potrkat”.
G. B.
