Znano je, da je glede cepljenja proti covid19 močna razdeljenost prisotna tudi med katoličani. Nekateri so za, drugi so proti (in s tem tudi proti papežu in škofom), mnogi pa si zaradi tovrstne razdeljenosti ne upajo tvegati.
A morda bi lahko pri odločitvi pomagala študija, o kateri je nedavno poročal Siol.net. V ZDA so namreč preko “navideznega” cepljenja – testirancem namreč niso vbrizgali pravega cepiva, ampak nenevarno placebo substanco – ugotovili, da so tudi ti, ki so prejeli prav to navidezno cepivo, imeli stranske učinke. Gre za t. i. nocebo efekt – strah pred znanimi neželenimi učinki zdravila ali splošen odklonilen odnos ljudi do cepiva lahko okrepi neželene učinke. Preprosto povedano, ljudje, ki jih je strah oziroma so prepričani, da bodo imeli nezaželene posledice po cepljenju, jih lahko imajo samo zaradi svojega prepričanja oziroma so posledice veliko večje kot sicer. Med tistimi, ki so prejeli navidezno cepivo, jih je kar tretjina poročala o stranskih učinkih. Seveda sami niso vedeli, da niso prejeli pravega cepiva.
Več o tem si lahko preberete TUKAJ.
In kaj lahko razberemo iz omenjene študije? Morda to, da je veliko odvisno od tega, kaj imate v glavi (in v srcu). Povedano drugače: projekt cepljenja je tisti, ki je “razodel misli mnogih src”. Tudi to, kakšno miselnost imamo kristjani na splošno, kako trdna je naša vera in koliko smo podvrženi strahovom in negativizmu. Ker smo ljudje občestvena bitja, s svojim negativizmom lahko hitro okužimo tudi ljudi okoli sebe.
Poglejmo primer. Eden od naših bralcev nam je nedavno napisal, kako je v mlajših letih imel ves čas v sebi strah in negativno naravnanost. Vsakič, ko so ga klicali v pisarno k nadrejenemu, je imel panične napade strahu, češ kaj bo pa zdaj. Čeprav v veliki večini ni bilo nič hudega. Problem je bil v njegovi miselnosti, ker je vedno pričakoval najslabše. Težava pa je v tem, da takšno pričakovanje lahko velikokrat sproži tudi realne negativne odzive v okolici, čeprav zanje ni nobenega razumnega razloga.
Ali zdaj razumemo, kaj je hotel Jezus povedati, ko je rekel: “Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.” (Mt 13, 12)?
Seveda je jasno, da ne moremo kar čez noč iz glave izbiti t. i. Murphyjevih zakonov – tisti osnovni železni zakon pesimizma namreč pravi: “Če obstaja možnost, da bo kaj narobe šlo, bo narobe tudi šlo.” Tovrstno miselnost nam namreč vsiljuje satan. Če smo naravnani negativno, bomo zelo hitro tarča njegovega ropanja in ne bomo imeli blagoslova v življenju.
In še to: iz sveta že prihajajo informacije, da pandemija covid19 v nekaterih državah že usiha (denimo v Veliki Britaniji). V naši državi pa ravno sedaj beležimo vrhunec petega vala. Ne glede na to pa je pater James Manjackal nedavno znova ponovil Božjo obljubo, da bo do letošnje velike noči covid19 premagan. Ali zaupamo tej obljubi? Verjamemo, da je resnična? Če smo naravnani negativno, bomo rekli: “Nemogoče, saj režiserji Novega svetovnega reda tega ne bodo dopustili – to bo trajalo še desetletja.” Torej, imamo na voljo dve opciji: ali verujemo v Božjo zaščito ali pa furamo svoj negativizem še naprej.
In ko smo ravno pri sinodalnem dogajanju – se še spomnite gesla slovenske sinode pred dobrimi dvajsetimi leti? Naj vam malo pomagamo: “Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.” (5Mz 30,19) Dovolj za modre? Upamo.
M. Š.
