Stalna “bolezen” katoličanov je velikokrat prav v tem, da za molitev “nimamo časa” ali pa jo opuščamo zato, ker v njej ne vidimo smisla. Naš odnos z Bogom se zato hitro “izsuši”, Bog postane oddaljen, vse bolj pa postajajo privlačne nekrščanske duhovne prakse, ki v sebi skrivajo hude stranpoti in nevarnosti.
Na zadnjo nedeljo je v župniji Celje – Sveti Duh župnik mag. Srečko Hren povedal tole zgodbo, ko se je navezoval na evangelijski odlomek o Jezusovi velikoduhovniški molitvi na veliki četrtek (prav te odlomke poslušamo pri maši ves čas do binkošti). Živel je neki mož, ki je ogromno molil. Zelo pogosto so ga videli na kolenih in v molitveni drži. Izzvali so ga z vprašanjem: “Kaj sploh imaš od tega, da ves čas moliš? Kaj si s tem pridobil?” On pa je odgovoril: “Nič nisem pridobil. Sem pa ogromno izgubil.” Na veliko začudenje poslušalcev je nadaljeval: “Izgubil sem: nemir, sebičnost, napuh, …”
Kristjanom največkrat primanjkuje predvsem zavestne molitve s srcem in to molitve predajanja – ko postavimo Boga na prvo mesto v svojem življenju. Na facebooku smo našli molitev, ki vam bo lahko v pomoč:
