Sabina ni več vedela, na koga se obrniti. Njen sin Federico je bil že obsojen na smrt s šestimi rakavimi tumorji na možganih. Kemoterapija ni pomagala, samo trije od šestih tumorjev so bili odstranljivi s kirurškim posegom. Pa še tam je bilo tveganje zelo veliko, je poročal portal dnevno.hr.
Jasno je bilo torej, da je upanja zelo malo, saj problema niso mogli rešiti niti najboljši zdravniki z Inštituta za onkologijo v Milanu. Deček je imel komaj štiri leta, trpel je in počasi usihal, a je kljub temu mamo tolažil. Njegova mati Sabina pa je bila tedaj daleč od Cerkve in Boga. Imela pa je prijateljico Lauro, ki je bila članica molitvene skupine v Milanu. Začela je z molitveno verigo – devetdnevnico za malega Federica. Devet članov molitvene skupine so v teh devetih dneh ves čas častili Najsvetejše in postavljali Federica v Jezusovo prisotnost ter molili za ozdravljenje.
Sprva ni kazalo, da bi prišlo do izboljšanja. Ob koncu devetdnevnice je bolezen celo napredovala. Laura pa ni izgubila upanja. V tistih dneh je bil v Milanu na obisku duhovnik Antonello, ki je bil sicer misijonar v Braziliji. V cerkvi sv. Antona je organiziral mašo za ozdravljenje. Laura je k udeležbi pri maši povabila tudi Sabino, ki pa se ji je upiralo, da bi bila navzoča pri maši. Vendar je nato pristala, čeprav ni imela nobenega upanja več. A ni imela več kaj izgubiti.
Duhovnika, ki sta sodelovala pri maši, sta ji bila simpatična. V tem času ji je Federico sedel v naročju in spal. Na koncu svete maše pa je Antonello izpostavil monštranco z Najsvetejšim in jo nesel po cerkvi. Federico ga je začel spremljati s pogledom. Antonello ni hitel, blagoslavljal je cerkev, prosil Jezusa, da se dotakne vsakega srca in telesa, ki je bilo prisotno, tako kot je pred dva tisoč leti to počel med množicami. Ko se je približal Sabini, je opazil malega shujšanega dečka brez las v njenem naročju. Približal se je in mu dal blagoslov z Najsvetejšim ter na Federika položil roko.
Sabina ni razumela, kaj se je dogajalo, a nikoli ne bo pozabila tega trenutka. Federico se je zrušil na tla, kot bi ga zadela strela. Ležal je na tleh. V paniki se je Sabina sklonila, da bi ga dvignila, a je spoznala, da ni v nezavesti, ampak mirno spi. Pustila ga je spati za čas češčenja. Ko so začeli peti slavilno pesem, se je Federico prebudil in rekel: “Mama, v glavi čutim ogenj!” To je kar nekajkrat ponovil, tudi po koncu češčenja in celo naslednji dan. Ker je ves čas govoril, da mu “gori v glavi”, ga je poslala na inštitut na novo preiskavo.
Ko so ga slikali, je radiolog nekajkrat pregledal slike. Prebledel je in se obrnil k Sabini. Pričakovala je najhujše. “Sabina, kaj ste počeli? Kdo je operiral vašega sina?” Ona pa: “Gospod doktor, saj ni bil na operaciji.” “Gospa Sabina, otroka je nekdo operiral, to je očitno.” Ona pa je vztrajala, da ni bil na operaciji. Vendar se zdravnik ni dal. “Pridite in poglejte,” ji je rekel. Na posnetku možganov je bilo jasno, da šestih tumorjev ni bilo nikjer več. Tam, kjer so bili prej tumorji, je bilo videti le nekaj sledi, kot bi tumorje nekdo izrezal. Tudi tisti trije tumorji, ki jih zdravniki ne bi mogli operirati. Bili so povsem odstranjeni iz možganskega tkiva.
Sabina se je spomnila na Federicove besede v zadnjih 48 urah po duhovnikovem blagoslovu, ko je govoril, da ima v glavi ogenj. Sedaj ji je postalo jasno. Zdravniki so lahko govorili karkoli, a njej je bilo vse jasno: ta kirurg, ki je operiral njenega sina, je bil sam Jezus.
Danes ima Federico šest let. Igra se, teče, skače, dela tudi napake, tako kot ostali otroci. Je v polni formi. Jezus se ga je dotaknil iz svoje male bele hostije. Sabinino žalost je nadomestila radost, saj se je srečala z živim Jezusom.
Vir: dnevno.hr, medjugorje-news.com
G. B.