Objavljamo kratko pričevanje Gašperja Blažiča, v. d. urednika portala, ki ga ravnokar berete, o papeževem obisku pred 25 leti.
Bil sem še dijak. Drugi letnik škofijske gimnazije. Utrip priprave na obisk se je močno čutil tudi tam, saj je papež obiskal tudi Zavod sv. Stanislava. Seveda je bilo jasno, da ne bom med izbranimi, ki se bodo srečali z njim (namreč, profesorji in nekaj dijakov se je srečalo z njim na kratko).
Obetal se nam je sončen vikend sredi maja. S poletnimi temperaturami. Tisti petek, 17. maj 1996, ko sem bil dijak drugega letnika, sem imel opravek v vasi. Pri kolegici iz “ta mladega” pevskega zbora, sem imel inštrukcije za kemijo. Komaj sem čakal, da sva končala, ker se mi je že mudilo. Odbrzel sem s kolesom iz Smlednika preko Hraš in Zapog do Repenj, vasi, ki se nekoliko dviga nad gorenjsko avtocesto. Vendar so bile tam policijske straže, dobil sem komando, da se umaknem nazaj. Vendar se nisem dal. Pomaknil sem se nekoliko višje na pobočje na začetek vasi (kjer smo tisto leto, 13-15. decembra 1996, imeli duhovni vikend za naš razred). Avtocesta je bila seveda zaprta v obe smeri, dostopi blokirani. Zato ni bilo težko opaziti konvoja vozil, ki se je pomikal po avtocesti. Janez Pavel II. je bil tam! Pomahal sem s tistega grička nad avtocesto. Verjetno me ni videl… Konvoj je šel proti Ljubljani… papež se je vračal z Brezij in odhajal proti ljubljanski stolnici.
Naslednji dan zgodaj zjutraj pa smo imeli z župnijo napovedan odhod avtobusa za Stožice. Dva starejša avtobusa sta nas prišla iskat, v Ljubljani sta nas odložila na severni obvoznici, kjer smo jo prečkali pod organiziranim vodstvom policije v smeri proti hipodromu. Tam smo dobili vsak svoj romarski paket … sledila je velika slovesnost.
Povratek domov je sledil šele popoldne, ko se je že začel prenos iz Postojne. Zaželel sem si biti tam. Vendar je bilo tako, da so iz naše župnije zagotovili avtobusni prevoz le za Stožice. Za Postojno bi se moral znajti povsem sam. “Korajža velja.” “Papež ‘ma vas rad.” Pa Happy Birthday in “Sem mislil, da ste Slovenci.” Dogodek, ki je pustil velik vtis tudi v meni in je še zelo dolgo odmeval. Iz tega je nastala tudi anekdota za miklavževanje na ŠKG decembra 1996. Kolega iz istega letnika Matija K. je bil odličen igralec in je zaigral sv. Miklavža – brez brade. Govoril pa je tako, kot bi poslušal papeža. Na koncu je celo rekel “Miklavž ‘ma vas rad.” Odziv je bil odličen.
C. R.
