Sv. Ludvik Marija Grignon Montfortski je v Cerkvi dokaj znan svetnik. Kot vnet ljudski misijonar je bil zelo goreč, med njegovo dediščino pa velja izpostaviti spise, ki so postali osnova za duhovno pripravo za posvetitev Jezusu po Mariji. Pravzaprav gre za “Posvetitev Mariji za popolno predanost Jezusu Kristusu”.
Ta knjižica je bila prvič izdana leta 1912, od takrat pa večkrat ponatisnjena in razprodana. V njej so napotki za 33-dnevno pripravo pred posvetitvijo, besedilo posvetitve samega sebe Jezusu Kristusu po Marijinih rokah in molitve. Besedilo je povzeto po besedah sv. Ludvika M. Grignona Montfortskega. Svetnik namreč predlaga 33-dnevno pripravo, ki je povsem združljiva z izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti.
»Tisti, ki se hočejo okleniti te posebne vrste Marijinega češčenja …, naj uporabijo najprej dvanajst dni za to, da se znebijo duha tega sveta, ki je nasproten duhu Jezusa Kristusa. Nato naj uporabijo še tri tedne, da se po posredovanju Božje Matere napolnijo z Jezusom Kristusom. Prvi teden naj molijo za spoznanje samega sebe … drugi teden naj se trudijo za spoznanje presvete Device … tretji teden pa za spoznanje Jezusa Kristusa.«
Posvetimo se torej Mariji, ki nas bo pripeljala k Jezusu oziroma, kot pravi upokojeni nadškof Marjan Turnšek v spremni besedi, da bo Marija pot, po kateri bo On prišel k nam. »Kajti dobesedno si je Bog izbral Marijo za svojo človeško pot, da je zaživel med nami kot človek in tako omogočil, da se vsak, kdor želi, lahko z Njim sreča na povsem človeški način, a vseeno pride v resničen stik z živim Bogom, saj se je učlovečila druga Božja oseba.« (vir: Družina)
Posvetitev Mariji s pripravo po tej knjižici seveda zelo priporočamo. Navsezadnje so se ob njej oblikovali že številni znani slovenski kristjani, tudi škofa Anton Bonaventura Jeglič in Janez Frančišek Gnidovec.
Več o tem svetniku si lahko preberete TUKAJ. Dodajamo pa še vsebino, ki nam jo je danes posredoval molitveni animator Tomaž Strehar:
Kdaj in kjer se je rodil?
V Franciji, leta 673, v kraju Monfort -sur – Meu v Bretaniji.
Poimenoval se je po rojstnem kraju?
Želel je poudariti temeljni pomen zakramenta krsta v krščanskem življenju, ki ga je prejel v rojstnem kraju.
Poudarki iz njegove mladosti?
Osemnajst otrok, drugi po vrsti, uspelo mu je priti v jezuitske šole, bil je zelo sposoben.
Kakšne so bile njegove želje glede duhovništva?
Želel je iti med nevernike, a predstojniki so ga poslali v bolnico, kjer se je najbolj posvečal bolnikom, ki jih zaradi okužbe ali težkega stanja nihče ni obiskoval. Med tem pa je pridigal tudi na ljudskih misijonih. Z ustanovitvijo prve družbe si nakoplje sovraštvo janzenistov, kot tudi mlačnih in posvetnih kristjanov, kasneje tudi kalvincev, ki ga s pijačo skušajo zastrupiti.
Papež Klemen IX. je dal sv. Ludviku naslov apostolskega misijonarja?
Njegova ’večna’ želja so bili misijoni, da bi to uresničil je peš in spokorno romal v Rim, kjer je papeža prosil za svet, ta mu da zgornji naziv.
Za blaženega ga razglasi Leon XIII. leta 1888?
Ta papež je napisal kar deset okrožnic o rožnem vencu in so vse pod močnim vtisom sv. Ludvika, ki je zelo vabil k čaščenju Marije, posvetitvi Kristusu po Mariji, vsakdanji molitvi rožnega venca.
Leon XIII. je imel znamenito vizijo sveta v XX. stoletju?
Vizija na prehodu v XX. stoletje; stoletje najbolj obilne katoliške mučeniške krvi v zgodovini Cerkve; vizija ki je primerljiva z Jobovo, ko satan pride pred Božji prestol izzvat Boga, da dopusti preganjanje Cerkve.
Kakšen je še pomen življenja in dela sv. Ludvika?
Nihče drug nima tako velikega -globokega in odločilnega – vpliva na zapise II. vatikanskega koncila o Mariji kot prav sv. Ludvik. Prav tako nihče ni tako močno vplival na prvo posvetitev sveta Mariji (leta 1942) kot prav sv. Ludvik. Noben drug nima tako velikega vpliva na dogmatično definicijo Marije Vnebovzete – 1.11.1950 – kot prav sv. Ludvik. Tako pravijo veliki duhovi II. vatikanskega koncila kot tudi tega časa.
Kakšno je aktualno sporočilo sv. Ludvika?
Bolj bomo poznali in ljubili Marijo, bolj bomo poznali in ljubili njenega Sina Jezusa.
Kaj pa glede posvetitve?
Sveta Trojica izbere sv. Ludvika, kar nato nadaljuje v Lurdu in Fatimi. V Lurdu se Marija razodene »Sem Brezmadežno spočetje«; v Fatimi je velik poudarek na novem kultu Cerkve, čaščenju Marijinega Brezmadežnega Srca kot tudi posvetitve njenemu Brezmadežnemu Srcu.
Zakaj sredi prve sv. vojne Sveta Trojica razodene fatimsko sporočilo?
Glavni namen in cilj Svete Trojice po prikazovanjih Marije v Fatimi je bil:«Če bo papež posvetil Rusijo, v povezanosti z vsemi škofi sveta, Marijinemu Brezmadežnemu srcu, bo svet rešen še hujše, druge svetovne vojne in širjenja ruske zmote (komunizma). Drugi pogoj je bil: zadostilno sobotno obhajilo vernikov.
Sveta Trojica nas je želela rešiti pred 100 milijoni žrtev II. sv. vojne in komunizma ter vseh drugih posledic?
Da.
In Cerkev je ni poslušala?
Le deloma. Izvedla je nepopolno posvetitve. Popolno šele leta 1984, a takrat je bilo že (pre)pozno.
Kakšen je bil sad te popolne a zakasnele posvetitve?
V nekaj letih pade železna zavesa v Evropi in razpade sovjetski imperij. Vse se zgodi brez enega samega poka katerega koli strelnega orožja, brez ene same kaplje prelite krvi; sovjetski imperij razpade na največje praznike Cerkve: Brezmadežna in Božič.
Zakaj je Sveta Trojica vezala izpolnitev, po posvetitvi Marijinemu Brezmadežnemu Srcu Rusije na preprečitev tako strašnih posledic?
Želela nam je ponuditi najboljše in najmočnejše sredstvo proti prihajajočimi grozotami.
Sveta Trojica je želela s tem izkazati in uvesti moč Marijinega Brezmadežnega Srca v Cerkev.
Torej je tudi še dan danes čas da nadoknadimo zamujeno?
Sveta Trojica nam razkrije v srcu prve sv. vojne najboljše in najmočnejše sredstvo za preprečitev II. sv. vojne in širjenja ruskih zmot (komunizma). A tudi sedaj je to najboljše sredstvo, da iz družbene zavesti po Marijinemu sporočilu in obljubi v Fatimi odrešimo posledice II. sv. vojne in ruskih zmot.
Kako?
Prav je, da vsaka župnija kot tudi vsak vernik goji duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca, kjer pa je neka druga duhovnost redovnega ustanovitelja pa pobožnost Jezusovega in Marijinega Srca. Vrhunec duhovnosti in pobožnosti Jezusovega in Marijinega Srca kot tudi vsake druge zdrave in priznane duhovnosti je izročitev in posvetitev Bogu. Pri sv. Ludviku po Mariji, v Fatimi po Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Kdaj?
Najlažje je prvo ali vsako letno obnovo izročitve in posvetitve pripraviti in izpeljati v mesecu maju, ko nas liturgija kot tudi šmarnično branje zelo približa cilju Svete Trojice, ki ga razodeva tako sv. Ludviku, kot sv. Bernardki v Lurdu, kot tudi božji služabnici sestri Luciji: Jezusovo presveto Srce kot tudi Marijino Brezmadežno Srce je izvir milosti in najmočnejše zatočišče sveta kot tudi Cerkve. Potrebno je le še dve ali tri nedelje pridigati o posvetitvi, vse drugo pa je že v sami liturgiji majnika kot tudi v šmarničnem branju.
Ali je to lahko najboljše sredstvo tudi proti idejam in duhu, ki se jih tudi v SLO javno zazna?
Vsekakor. Cerkev in s tem naše župnije imajo največjo odgovornost, ker imamo
vzvode – mirnega reševanja revolucionarnih idej med nami.
Zakaj?
Ker nam je Sveta Trojica po Mariji, božji služabnici s. Luciji razkrila namen in moč čaščenja in posvetitve Marijinemu Brezmadežnemu Srcu: preprečitev še hujše vojne in širjenja ruskih zmot. Ta obljuba pa velja še posebno tudi danes, ko smo zamudili zgodovinski trenutek, in je pred nami tudi prihodnost, v kateri ne želimo več nobene še hujše vojne, kot tudi konec nadaljevanja širjenja in življenja po ruskih zmotah!
Kaj je bilo tudi veliko znamenje življenja sv. Ludvika?
Rodil se je prav v letu, ko je Sveta Trojica v Paray le Monialu razodela sv. Marjeti Mariji Alakok presveto Srce Jezusovo in klic k njegovemu slavljenju, čaščenju in zadoščevanju.
Kaj bo krajevna Cerkev kot tudi župnije dosegle z izpolnjevanjem nauka sv. Ludvika, sv. Bernardke, v Fatimi … nauka Cerkve o pristni duhovnosti in pobožnosti v liturgiji Cerkve danes?
Izpolnitev svojega poslanstva, kraljevega duhovništva, prinašanja odrešenja danes, v ta prostor in čas, dejavno življenje za odpuščanje in spravo, odzivanje na aktualne izzive danes.
C. R.
