foto: Ary Scheffer / Wikipedia

Slovenija je 27. april kot državni praznik podedovala iz časa SFRJ, čeprav je res, da ga takrat ni imela nobena druga jugoslovanska republika. Takrat se je še imenoval dan Osvobodilne fronte, po osamosvojitvi Slovenije pa dan upora proti okupatorju. V času komunističnega režima pa se ta praznik nekaj časa sploh ni praznoval, saj ga je po zamisli akademika Josipa Vidmarja, pomembnega člana OF, za precej časa zamenjal t. i. dan vstaje, nato pa je bil dan OF znova vrnjen na seznam državnih praznikov.

Če smo kristjani dolžni iskati resnico, se je treba vprašati, kako gledati na ta praznik, ki sproža številna etična vprašanja. Najprej zaradi komunistične revolucije, ki je bila usmerjena proti veri in cerkvi (tudi z umori in mučenji), pa tudi zaradi samega dejstva, da se na ta dan praktično ni zgodilo nič, kar bi imelo zveze z uporom proti okupatorju. Uradna različica zgodovine nas uči, da je bila 27. aprila 1941, že tri tedne po okupaciji, ustanovljena Osvobodilna fronta. Vendar temu ne verjame skoraj nihče, razen najbolj zagrizenih privržencev prejšnjega režima. Dolgo časa smo verjeli, da je bila dan prej (26. aprila 1941) ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je šele po napadu Nemčije na dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo preimenovala v OF.

Sedaj se je izkazalo, da niti to ni res. Tistega dne, ko naj bi nastala Protiimperialistična fronta, naj bi se v Vidmarjevi vili (ki je sedaj v nemški lasti!) sestalo nekaj članov Društva prijateljev Sovjetske zveze, med njimi tudi Boris Kidrič, ni bilo pa Edvarda Kardelja, krščanski socialist Edvard Kocbek pa se je šele precej kasneje vključil v dogajanje. Za zdaj ni znano, kakšen namen naj bi imel ta neformalen sestanek, saj je pisnih dokazov o tem, da je bila PIF res ustavljena, veliko premalo. Dejstvo pa je, da sta bili nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza tedaj zaveznici. Zato tisti čas slovenski sovjetofili niso imeli druge logične izbire, kot da obsodijo sovražnike Nemčije in Sovjetske zveze, to pa so bile vplivne zahodne države, ki so jih imeli za imperialiste. Torej Francija in Velika Britanija.

Posnetek oddaje “Beremo” na Nova24tv, kjer je bil gost dr. Jože Možina.

 

Če bi torej morali izbrati kakšen datum za dan upora proti okupatorju, potem bi moral biti to 13. maj. Na ta dan leta 1941 se je na Mali gori nad Ribnico trojica pripadnikov organizacije TIGR spopadla z italijanskimi orožniki. To je bil prvi oboroženi spopad z okupatorjem po začetku okupacije. Znano pa je tudi, da je bil namen trojice izdan, Wikipedia piše, da jih je Italijanom izdal slovenski orožnik. Šele v zadnjih letih je znano, da je bil ta izdajalski orožnik Filip Tekavec, predvojni komunist iz Ribnice. To je šele nedavno javno povedal njegov sin Bruno Tekavec. Več o tem TUKAJ.

13. maj pa je za kristjane še posebej pomenljiv datum – na ta dan je namreč praznik Fatimske Matere Božje kot spomin na prvo Marijino prikazovanje v Fatimi na Portugalskem leta 1917, torej še v teku prve svetovne vojne. Marija je takrat napovedala, da bo prišla še ena svetovna vojna, če se ljudje ne bodo spreobrnili – in je res prišla. Prosila je tudi za posvetitev Rusije Njenemu brezmadežnemu srcu. Žal je bila njena prošnja uresničena šele 25. marca 1984, ko je za to poskrbel papež sv. Janez Pavel II. A že istega leta, ko so se zgodila fatimska prikazovanja trem pastirčkom Jacinti, Luciji in Frančišku, je v Rusiji prišla na oblast nasilna boljševiška klika, ki jo je vodil Vladimir Iljič Uljanov-Lenin. Komunizem je hudo prizadel številne evropske države, tudi Cerkev je bila v njih preganjana. Med prizadetimi narodi smo bili tudi Slovenci, še zlasti leta 1945, ko je bilo zaradi nasilnega komunističnega prevzema oblasti pobitih več deset tisoč ljudi, tako Slovenci kot mnogi drugi (npr. Hrvatje, Srbi, itd.). Trinajsti maj je torej za kristjane simbolni dan upora vsem nasilnim in brezbožnim ideologijam sodobnega časa. Toda »dan upora« mora biti za kristjane vsak dan, saj smo se dolžni odpovedovati duhovni dediščini teh ideologij ves čas. To pa je nujno potrebni, da bi lahko imeli Božji blagoslov v polnosti. In vsak dan znova se moramo odpovedovati hudemu duhu, ki je v resnici naš najbolj nevaren okupator, in njegovim skušnjavam ter se odločati za Boga.

Gašper Blažič