Iz svetega evangelija po Janezu (10,1-10): Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«

Na četrto velikonočno nedeljo tradicionalno obhajamo tudi nedeljo dobrega pastirja, kjer Jezus v luči velikonočnega dogodka spregovori o sebi kot o pastirju, ki daje življenje za svoje ovce. Morda se pričujoči odlomek sliši nekoliko »manj velikonočno«, vendar v samem bistvu povzame določen vidik.

Da bi ljudem bolj približal to, kar v resnici je, je v svojih govorih iz časa javnega delovanja vzel prispodobo iz tedanjega časa – pastir, ki pase ovce. Da se razumemo: gre za del njegovega »pastirskega« govora iz časa javnega delovanja, torej še pred smrtjo in vstajenjem. A pri njem ni razlike med »včeraj« in »danes«: Jezus je z velikonočnim dogodkom pokazal to, kar v resnici je. Morda nam je v sedanjem času, ko »biti ovca« pomeni nekaj slabega, ta prispodoba nekoliko tuja, zato jo poskušajmo preko tega odlomka razložiti.

V liturgičnem letu A beremo in poslušamo o Jezusovi katehezi o tem, kako pomembno je, da prepoznamo pravega pastirja. Pravi pastir vedno stopa skozi vrata, ne pa skozi ogrado, tako kot to dela ropar in tat. Zanimivo, da tu Jezus omenja »vratarja«, ki vrata odpre. Ovce poznajo glas svojega pastirja, pastir jih namreč kliče po imenu. Tu torej ne gre za neko »maso«, kjer bi vsi enako mislili, kot nam to hoče podtikati sodobna individualistična paradigma. Jezus je dobri pastir, ki vsakega od nas pozna po imenu in nas kliče po imenu. Po tem ga prepoznamo in tako ga je prepoznala tudi Marija Magdalena, ko jo je na dan vstajenja poklical po imenu. In tudi mi prepoznamo po glasu, ko nas Bog kliče. Bog kliče tako, da govori na srce. Ne vdira nasilno, ampak je njegov klic nežen. Tako tudi klic v posvečeno življenje lahko razpoznavamo kot klic srca in ne kot zunanjo prisilo.

Jezusova govorica je sicer tu precej skrivnostna. Jezus se ne identificira samo s pastirjem, ampak tudi z vrati. S tem nakaže, koliko jih je že doslej sebe imenovalo za odrešenike (in seveda so kasneje sledili mnogi). Tu začnemo razpoznavati resnični pomen te prilike o ovcah in dobrem pastirju. Nihče ne more priti k Očetu, razen po Jezusu. Morda besede o tem, da ovce niso poslušale tistih, ki so tatovi in roparji, zvenijo celo nekoliko preveč optimistično glede na aktualne škandale v Cerkvi (ko se je poslušalo in sledilo tistim, za katere je bolje, da jim ne bi sledili). A prav po sadovih prepoznamo, kaj res pripada Bogu in kaj ne. Drevo namreč prepoznamo po sadu. Jezus daje življenje, lažni bogovi, lažni mesije in razni idoli pa nasprotno prinašajo razdor ter uničenje. Jezus ni od drugih zahteval, naj gredo zanj v smrt, pač pa je sam šel v smrt za druge. Vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da ta žrtev ni zaman. Kot pravi velikonočna pesem slednica, je Jezus jagnje, ki je rešilo ovce. Tokrat pa namesto jagnjeta prihaja v ospredje prispodoba pastirja. Če torej sprejmemo trpečega in slavno vstalega Kristusa za svojega edinega Odrešenika, smo pri njem na varnem – ne moremo zgrešiti poti.

Ali kot pravi sv. Avguštin: “Pastir ovac je Kristus. Vstopa skozi vrata, ker pa je On tudi vrata, to pomeni, da vstopa sam skozi sebe. To pa velja samo za Kristusa, ker nihče ne more vstopiti skozi vrata, torej pristopiti k blaženosti, če ne po Resnici, saj je blaženost ravno veselje Resnice. Ker je Kristus kot Bog Resnica, kot človek vstopa sam vase, oziroma v Resnico, ki je On kot Bog. Mi pa nismo Resnica, temveč smo sinovi luči po udeležbi pri resnični in neustvarjeni Luči, zato je za nas potrebno, da vstopimo po Resnici, ki je Kristus. Ta je namreč rekel: ‘Posveti jih v Resnici’ (Jn 17,7), kakor tudi: ‘Kdor stopi skozme, bo rešen’ (Jn 10,9)«.”

Ker se na to nedeljo še posebej spominjamo duhovnih poklicev, že obstoječih in tistih prihodnjih, priporočimo naše dušne pastirje, da bodo v polnosti posnemali zgled Jezusa, dobrega pastirja. Tako kot tudi oni vodijo nas po poti v Jezusovo kraljestvo.

C. R.