vir: Facebook / Marija - okno upanja

V bogoslužnem koledarju je poleg 13. maja tudi 13. oktober zabeležen kot (neobvezni) god Fatimske Matere Božje. Zakaj je temu tako?

Trinajstega oktobra 1917 je bilo namreč zadnje “uradno” prikazovanje v Fatimi, čeprav je Lucija imela tudi kasneje mistična srečevanja z Marijo. Na ta dan je množica ljudi videla sončni čudež, ki ga je Marija vnaprej napovedala. S tem so dobili dokaz, da so prikazovanja resnična. Vsak trinajsti dan v mesecu od maja 1917 naprej do oktobra istega leta je bil tako namenjen srečevanju treh pastirčkov z Marijo. Zelo resno so vzeli Marijino prošnjo, naj delajo pokoro in zadoščujejo tudi za grehe drugih. Tako jim Marija v prikazovanju 13. septembra med drugim naroči: »Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, noče pa, da spite z vrvjo. Nosite jo samo podnevi.«

Končno pride 13. oktober 1917.  »Zdoma smo odšli precej zgodaj,« piše Lucija v četrtem Spominu, »ker smo računali, da se bomo na poti zamudili. Ljudi se je res kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, me je hotela spremljati. (»Spominjam se,« piše v šestem Spominu, »da je tistega dne dejala očetu: ‘Če bo najina hči umrla, hočem umreti z njo.’« Tako sta jo spremljala oče in mati.) Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega …’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato sem zaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam.
To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«

Ko se pred očmi vidcev odvijajo ti prizori, je velika množica – od 50 do 70 tisoč ljudi – priča ‘čudežu s soncem’. Ves čas prikazovanja dežuje. Ob koncu pogovora med Lucijo in Marijo, ko deklica zavpije ‘Glejte sonce,’ se nebo odpre in prikaže se sonce v obliki srebrnega krožnika. Sije z nikoli videno močjo, a ne slepi. Nato se začne vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči. Potem postane na robovih škrlatno, se kakor ognjeno kolo spusti z neba in sipa rdeče ognjene plamene. Ta svetloba odseva na zemlji, na rastlinah, na obrazih ljudi in na oblačilih, prevzemajoč različne iskreče se barvne odtenke. Trikrat ga razvname blazna hitrost, zazdi se, da se ognjena krogla trese, stresa in v cikcaku pada na prestrašeno množico. Prizor traja kakšnih deset minut. Končno se sonce v cikcaku vrne tja, od koder je zgrmelo, se zopet umiri in sije z enako močjo kakor navadno.

Mnogi obiskovalci opazijo, da so njihova od dežja premočena oblačila spet suha. Čudež s soncem so opazovale številne priče, ki so bile stran od kraja prikazovanja, nekatere tudi do 40 kilometrov. Številni opazovalci nenavadnega dogodka se skušajo po dogodku približati pastirčkom. Prvi zasluti nevarnost Frančišek in jo še pravočasno popiha. Jacinta plane v jok in pritegne pozornost drznega kmeta, ki jo odnese na varno. Med množico ostane le uboga Lucija. Na pomoč ji pride dober orjak, ki si jo posadi na rame in jo reši pred množico. Medtem čudežno ozdravi 47-letna sušična Marija do Carmo s tumorjem v glavi: po sončnem plesu se počuti bolje in na vse grlo razglaša svoje veselje.

Obhajamo torej 13. oktober 2022, peti fatimski dan, 105. obletnico sončnega čudeža v Fatimi. Marija je pred več kot stoletjem, vedno na 13. v mesecu, od maja do oktobra, vabila fatimske pastirčke, da bi se srečala z njimi. Na 13. oktobra pa jim je obljubila čudež, v katerega bodo vsi verjeli. Bil je čas prve svetovne vojne, čas začetka 20. stoletja, stoletja mučencev, ko nas je povabila, da bi Cerkev in njeni kristjani pričeli slaviti, častiti in se posvetiti njenemu Brezmadežnemu Srcu. Sveta Trojica nam slednje po Mariji predstavi kot popolno rešitev pred najhujšim zlom v zgodovini človeštva. In bili smo rešeni, a le toliko kolikor smo ji prisluhnili. A sporočilo Svete Trojica po Mariji v Fatimi je aktualno tudi dan danes, kajti svet je pred nevarnostjo delnega, če ne popolnega uničenja zaradi morebitnega jedrskega spopada. Sveta Trojica nas tako na dan sončnega čudeža v Fatimi vabi, k tisti zvestobi kot so jo izkazali fatimski pastirčki, kar je na zemljo priklicalo neizmeren blagoslov in milost, v poigravanju in plesu sonca na nebu, kot znamenje in klic človeštvu k Bogu in življenju po njegovih zapovedih.

Posvetilna molitev presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem

Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

Vir: Ognjišče, SŠK, T. S.