Velikokrat je mogoče prebrati tudi vprašanja, s katerim skuša spraševalec vse tiste, ki verujemo v Boga, stisniti v kot. Denimo: Ali Bog lahko ustvari tako težko skalo, da je sam ne more premakniti? Jasno je, da je takšno vprašanje logični trik in morda tudi provokacija. Toda največkrat pa smo kristjani tisti, ki s svojo nevero in napačnimi predstavami zapiramo Bogu vrata. In se potem čudimo, kje je zdaj ta Bog, da nič ne pomaga. Ali pa: saj Bog nima časa, da bi se ukvarjal z mojimi težavami, je dovolj drugega zla na svetu.
Marija se s takšnimi vprašanji ni ukvarjala. Ona je preprosto zaupala. In ko ji je angel pojasnil, kako se bo zgodilo spočetje, ko sama še ne živi z možem, ji je omenil tudi njeno priletno sorodnico Elizabeto. V današnjem svetu bi novica o spočetju žene, ki po vseh bioloških zakonitosti ne bi mogla več zanositi po naravni poti, takoj obšla svet. A tudi če bi se dogodek v Nazaretu zgodil v času, v katerem živimo, bi nadangel Gabriel zagotovo prehitel vso tehnologijo, ki jo ima na voljo sodobni svet.
A ne gre za to. Gre za nadnaravno Božje delovanje, za uresničenje Božjega načrta. Ne gre samo za to, da sta bila Zaharija in Elizabeta rešena pomilovalnih in obsojajočih pogledov, ker sta bila brez potomcev. Skozi vsa ta desetletja odpovedi in ponižanj ju je Bog pripravljal na poslanstvo: dati življenje otroku, ki bo nato kot poslednji prerok stare zaveze z Elijevim duhom pripravil pot Odrešeniku ter pozival k spreobrnjenju. Da, prav to je tisti razlog, da je nadangel Gabriel v svoje sporočilo vključil tudi novico o Elizabeti, h kateri bo šla Marija takoj na pot. Pot, ki je dolga, saj vodi iz Galileje čez neprijazno Samarijo v mesto na Judovem, imenovanO Ain Karem.
A zakaj potem sploh opomba nebes, da Bogu ni nič nemogoče? Bog je namreč tisti, ki nerodovitno spreminja v rodovitno, oživlja to, kar je mrtvo. Milostna oživitev telesa, ki naj bi bilo nerodovitno, je namreč posebno znamenje – Janez Krstnik, ki bo rojen, bo namreč po dolgem bivanju v puščavi nastopil med ljudstvom, da bi pokazal na Jagnje Božje, na Jezusa, ki daje življenje v obilju. To je tudi opomin vsem nam, da Bog človeku ničesar ne vsiljuje, le narahlo trka na vrata našega srca. Če ga povabimo v svoje življenje in postavimo na prvo mesto, bo tudi tisto, kar se je dosedaj zdelo nemogoče, postalo mogoče.
Božje delovanje nima meja. Bog je celo gospodar časa. Marija je to dobro vedela že takrat in nas tudi danes uči, kaj pomeni zaupati v Božjo vsemogočnost. Celo to, da lahko s postom in molitvijo ustavimo tudi vojne in preprečimo hujše naravne nesreče.
V premislek:
Koliko se zavedam Božjega delovanja? Ali verujem, da Bogu ni nič nemogoče ali mu celo sam postavljam meje?
Molitev:
Gospod, pomnoži mi vero. Kajti moja vera je šibka, je bolj nevera. Velikokrat dvomim v to, da mi sploh želiš biti blizu. In velikokrat se srečujem s skušnjavo, da te moje težave ne zanimajo in da moram vse rešiti sam. Vlij v moje srce duha zaupanja Vate.
G. B.
