Iz svetega evangelija po Janezu (15,9-17): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«
V času javnega delovanja so Jezusa pismouki in farizeji spraševali vse mogoče. Tudi to, katera je največja zapoved. Tedanji judovski sistem zapovedi je namreč “napredoval” do velike množice raznih zapovedi, kjer pa ne bi mogel za nobeno reči, da je večja od drugih. Vse je bilo treba izpolnjevati do zadnje vejice in pike. In tako se je primerilo, da je moral Jezus kar nekajkrat izpostaviti dve zapovedi, na kateri temeljijo vse ostalo: ljubi svojega Boga in ljubi svojega bližnjega. Ker večje od teh dveh zapovedi ni in na teh dveh temelji vse, kar piše v postavi in prerokih. Ob neki priložnosti je moral Jezus celo razložiti, kdo je moj “bližnji” in pri tem spet podrl meje judovskega pojmovanja odnosa do človeka, namreč, ko je izpostavil, kako je Samarijan – torej človek, ki so ga Judje sovražili – poskrbel za pretepenega in oropanega ubožca. Za tedanjo razlago postave, kjer je prava ljubezen veljala le med člani farizejske oz. saducejske bratovščine (haberim) – medtem ko se navadno rajo (amhaarec) prezira, pogane pa sovraži – povsem nepojmljivo. Jezus vse postavi na svoje mesto tako, kot je Oče to postavil v izvirniku, ljudje pa smo to popačili in prikrojili po svoje zaradi lastnih interesov. Mar ni bilo isto tudi pri določbi o ločitvi?
Jezus torej spet ni tako revolucionaren in prevratniški, kot bi sprva mislili. Toda vseeno si ob svojem poslovilnem govoru na veliki četrtek dovoli neko novost, ki pravzaprav ni – tisto Božjo ljubezen, ki jo je ves čas izkazoval in jo nato izkazal do konca s tem, ko je šel na križ za grešno človeštvo, je ubesedil s tem, naj se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Evangelist Janez je to ponovil v svojih pismih in v današnjem drugem berilu smo lahko slišali: “On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.” (1Jn 4, 10) In v čem je bila ta revolucionarnost, če temu lahko tako rečemo? Morda v tem, da so sedaj pregrade med Bogom in človekom podrte. Jezus, večna Beseda, se je učlovečil, a odnos ljubezni v sveti Trojici ostaja nespremenjen. Ker je človek ustvarjen po Božji podobi, je vanj položena tudi ta ljubezen, a je zaradi greha ranjena in potrebna odrešenja. Sedaj nam po Jezusu Kristusu Bog prihaja naproti z željo po odrešenju. A vendar noče posegati v našo svobodo. Za to, da ostanemo v Njegovi ljubezni, se moramo odločiti najprej sami in ga povabiti v svoje življenje.
Jezus nas imenuje prijatelje. To pomeni biti veliko več kot biti zgolj služabnik. Služabnik ni tisti, ki bi imel delež, da bi z gospodarjem delil tudi bolj intimne trenutke. Odnos med Bogom in človekom je vendarle nekaj veliko več. Res je, da nas Jezus tu spodbuja k temu, naj uresničujemo to, kar nam naroča, tako kot je tudi Marija na svatbi v Kani v Galileji rekla služabnikom: “Karkoli vam reče, storite!” Izpolnjevanje naročil tu ni izraz neke robotske hladnosti, pač pa odnosa med dvema osebama: med Bogom, ki je Stvarnik in Odrešenik, ter človekom, ustvarjenim bitjem, ki je potrebno odrešenja. In ga je deležen prav zaradi prijateljstva z Bogom, ker Boga lahko spozna. Kajti če Jezus pravi, da je apostolom razodel vse, kar je slišal od Očeta, potem lahko rečemo, da je v Jezusu polno razodetje Boga. Vse to želi deliti z vsakim od nas. V istem govoru Jezus tudi napove, da ko pride Sveti Duh, nas bo učil vsega in nam oznanjal prihodnje reči. Jezus torej po Svetem Duhu ostaja navzoč vse dni do konca sveta in nas uči vso resnico o Bogu.
To, kar Jezus govoril apostolom, velja dejansko za vsakega od nas. In ker smo njegovi prijatelji, daje življenje za nas. In vrhunec ljubezni je prav to: dati življenje za svoje prijatelje. Te besede Jezus izgovarja v zadnjih urah pred svojo smrtjo na križu. In kot smo v prvem berilu slišali, želi po Svetem Duhu pritegniti k sebi vse narode. S tem, ko uresničujemo Jezusovo ljubezen in jo želimo deliti z drugimi, se evangelij širi tudi k tistim, ki Boga do sedaj niso poznali. Božja ljubezen tako podira vse meje in pregrade. Kot je dejal sv. Pavel: ni več Juda in ni več Grka, vsi smo namreč eno v Jezusu Kristusu.
