Marsikdo že pozna znani izrek »Rajši umreti kakor grešiti!« Zapisal ga je eden najbolj znanih duhovnih sinov sv. Janeza Boska, namreč sv. Dominik Savio, ki je svoje življenje predal Bogu že v rani mladosti in že takrat dal zgled svetosti in nedolžnosti.
Tako kot Bogu je bil neizmerno vdan tudi Mariji in njenemu zgledu čistosti in nedolžnosti. Navsezadnje že znana jutranja molitev, ki jo molijo/molimo zlasti otroci, pravi takole: »O Marija, vodi me po nedolžni poti.« Prav Ona, ki je vztrajala v tej drži čistosti in nedolžnosti, nam lahko postane nepogrešljiva spremljevalka na tej poti in mnogi svetniki so prav z njenim zgledom in priprošnjo že v majhnih stvareh izkazali svetost, ki pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.
Kaj je pravzaprav Marijina nedolžnost? Bila je namreč popolnoma predana Božji volji in načrtom. Ves čas pa je živela v svetu, ki je že tedaj gojil zgrešene in grešne predstave o ženski, ženi in materi. Prej smo že govorili o čistosti, ki jo povezujemo z brezgrešnostjo. Vendar se Marija ni hotela zatekati k temu, da bi jo imeli njeni sodobniki za čisto in nedolžno. Lahko bi odšla k esenom, puščavnikom, ki so živeli strogo asketsko življenje, s tem bi se izognila mnogim priložnostim za greh. Vendar zanjo ni bil cilj, da bi jo drugi imeli za popolno. Zanjo je bilo odločilno le to, da izpolni Božjo voljo – že po rojstvo svojega Sina je postala njegova prva učenka. Na prvi pogled ji nihče ne bi mogel pripisati nedolžnosti – v očeh tega sveta je celo zanosila izven zakonske zveze, zato jo je Jožef hotel sprva celo odsloviti. Njena drža je bila ves čas polna tveganja – od svatbe v Kani Galilejski, kjer bi ji lahko očitali, da je čudež z nastankom vina korak k pijančevanju, pa vse do Jezusovih zadnjih ur življenja, kjer je bila Marija v očeh okolice mati obsojenca. In marsikdo je v tistem času kazal nanjo, češ poglejte jo, kako neki je vzgajala svojega sina, da je ta postal razbojnik in nazadnje končal na križu. Tu torej ni prostora za hlinjenje nedolžnosti. Marija gre v svoji ljubezni do konca, pripravljena je žrtvovati tudi svoj ugled, pripravljena je tvegati in biti zvesta v vsem. Ker je rodila Božjega sina, ji ne bi bilo treba iti na 40-dnevno očiščevanje ter darovanje v tempelj. A je kljub temu šla.
Kaj pa deviškost? Nekaj smo o njej zapisali že v uvodu šmarničnega berila. A ko razumemo bistvo Marijine čistosti in nedolžnosti, tudi lažje razumemo, zakaj si je Bog za učlovečenje izbral deviško telo. Da je devica, ki je to ostala tudi po porodu, rodila otroka, je bil zagotovo čudež. A ne gre samo za to. Morda bomo lažje to razumeli, zakaj si nekatere žene med načini posvečenega življenja namesto redovništva izvolijo stan posvečenega devištva, kar pomeni, da živijo v svetu, a mu vendar ne pripadajo. Marija nam torej lahko izprosi moč, da bomo sredi tega razdvojenega sveta, ko na nas pritiska posvetni duh nečistosti, pričevali za vrednote evangelija. Mati nedolžna in Mati deviška, prosi za nas!
