Govoriti o čistosti je dandanes delikatno početje, sploh če s tem mislimo na čistost srca in duha. Vsi se namreč bolj ali manj zavedamo lastne grešnosti, nagnjenosti k slabemu ter slabotnosti.
Čeprav lahko pri vsaki spovedi še tako prisegamo in naredimo trden sklep, da ne bomo več žalili Boga, smo vse do smrti podvrženi grešnosti. To je posledica izvirnega greha, ki zaznamuje vse človeštvo. Prav zaradi tega smo, kot pravi starodavna marijanska molitev, »žalostni in objokani v tej solzni dolini«. Svetost ni posledica zgolj naših lastnih prizadevanj in naporov, pač pa predvsem sodelovanja naše narave z Božjo milostjo. Če je naša temeljna usmeritev obrnjena k Bogu in kljubujemo grehu, smo na poti k svetosti.
O čistosti imamo večkrat tudi nekoliko napačne predstave, tudi pod vplivom platonskega dualizma, ki je že v prvih stoletjih po Kristusu prinesel usodno zavračanja telesnosti in predvsem spolnosti. Takšna mentaliteta se je nadaljevala tudi kasneje. Vendar mora biti naša pozornost usmerjena k temu, kar je o čistosti govoril Jezus. Velja namreč njegova obljuba: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.« Z nečistim srcem je namreč naša podoba Boga izkrivljena, popačena. Na ta način je hudi duh v raju Adamu in Evi predstavil povsem napačno podobo Boga. Srce pa je, kot pravi katekizem, sedež nravne osebnosti: “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanje” (Mt 15,19). Boj zoper meseno poželenje gre prek očiščevanja srca in izvrševanja zmernosti. Krščanski nauk nas zato vabi k vztrajanju v preprostosti, nedolžnosti ter neomadeževanosti. Tudi zato Jezus večkrat poudarja lik otroka in ga postavlja za zgled. Otrok namreč še ni zaznamovan z logiko sveta in vso nečistostjo, ki jo prinaša vladar tega sveta. “Čista srca” pa pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega (prim. 1 Tim 4,3-9; 2 Tim 2,22), čistost ali spolna urejenost (rectitudo; prim. 1 Tes 4,7; Kol 3,5; Ef 4,19), ljubezen do resnice in prava vera (prim. Tit 1,15; 1 Tim 1,3-4; 2 Tim 2,23-26). Med čistostjo srca, telesa in vere tako obstaja vez, kajti poslušnost Bogu je garant naše osebne čistosti. “Čistim srcem” je tako obljubljeno, da bodo gledala Boga iz obličja v obličje in mu bodo podobna (prim. 1 Kor 13,12; 1 Jn 3,2). Ko spoštujemo svoje telo in telesa drugih kot tempelj Svetega Duha, smo na poti k čistosti. A ta čistost dejansko obsega vse vidike našega življenja, ne samo področja morale.
Marija nam je na tem področju lahko velik zgled in pomoč na poti za Jezusom. A zavedati se moramo, da je bila po Božji milosti obvarovana izvirnega greha že takrat, ko je bila spočeta. Glavna mašna prošnja na praznik Njenega brezmadežnega spočetja (8. december) med drugim pravi: »Na njeno priprošnjo naj tudi mi pridemo čisti k tebi.« To je pomemben opomin, da ob smrtni ne moremo stopiti pred živega Boga nečisti. Če se zavedamo lastnih slabosti in se pogosto spovedujemo, prav tako pa tudi zaupamo v brezmejno Božje usmiljenje, smemo upati, da bomo ob smrtni uri ob Marijinem posredovanju smeli prestopiti nebeški prag. V nebeškem kraljestvu namreč ni več niti umazanije niti greha. Zato se že na tem svetu pogosto priporočamo Brezmadežni, naj prosi za nas, da bi v svojem življenju rastli v svetosti in čistosti. Mati prečista in Mati brezmadežna, prosi za nas!
