Kadar na eni strani neba zagledamo temne oblake, vidimo strele in slišimo oddaljeno grmenje, je jasno, da se približuje huda ura. V naši domovini imamo žal s takšnimi vremenskimi pojavi v zadnjih letih še posebej tragične izkušnje. Uničevalni veter, močni nalivi, ki sprožajo poplave in zemeljske plazove, toča, ki uničuje pridelek, strele, ki povzročajo požare, in še marsikaj bi se lahko našlo.
In tam, kjer ni več prostora za Boga, kjer ljudje niti ne znajo več moliti, ker Boga ne poznajo, smo pred hudo uro povsem nemočni. Lahko samo nemo opazujemo, kako gmota oblakov prihaja nad nas in vraževerno »držimo pesti«, da bomo to prestali s čim manj škode.
Tudi Marija je proti koncu Jezusovega javnega delovanja vse bolj slutila nevihto, ki se bliža. A to je bila drugačna nevihta. Jezusovi prepiri s farizeji, saduceji, tempeljsko duhovščino, njegova poučevanja, razkrivanje lastne identitete, čudeži – vse to je napovedovalo zelo hude čase. Veliki zbor je sklenil Jezusa prijeti in ga usmrtiti. A morali so najti način, kako se ga čim bolj elegantno znebiti, saj so se snovalci zarote bali ljudstva, ki je obkrožalo Jezusa. Slednji je vsaj trikrat napovedal, da bo prijet, mučen in usmrčen na križu, a tretji dan bo vstal. Ko je to napoved izrekel prvič, mu je Peter, prvi med apostoli, celo branil, da bi se to zgodilo. A ga je Jezus postavil na hladno z ostrimi besedami.
Usoden trenutek resnice se je bližal. Še na cvetno nedeljo je množica silovito pozdravila Odrešenika v Jeruzalemu. A že nekaj dni zatem so se začeli vrstiti dramatični dogodki. Za Marijo so bili to zelo mučni dnevi. Ni mogla biti z Jezusom na zadnji večerji, še manj v vrtu Getsemani, ko je potil krvavi pot, ko je v duhu ugledal tisto, kar ga čaka, in se hkrati soočal s človeško mlačnostjo in brezbrižnostjo do žrtve, ki jo je sprejel zaradi pokorščine Očetu. Z Jezusom je tisto noč krvavelo tudi Marijino srce.
Jezusova mati se je na veliki petek pomešala med množico, ki je še nekaj dni nazaj pozdravljala Odrešenika, sedaj pa ga je silovito preklinjala in mu želela smrt. In dosegla svoje – Pilat je pod pritiskom groženj popustil in nedolžnega izročil v smrt. Začel se je najbolj žalosten sprevod – pot na Kalvarijo. Jezus je moral skupaj s še dvema razbojnikoma nesti svoj križ, pod katerim je ves oslabel, pretepen, že napol mrtev, skoraj omedlel.
Sedaj sta se njuna pogleda srečala. Za mater ni hujše bolečine srca kot to, da svojega otroka zagleda v takšnem stanju. Jezus moj, kaj so ti naredili? Takšne bolečine niti solze ne morejo več olajšati. Če Marije, Jezusove matere, ne bi od strani podpirali njeni soimenjakinji, spreobrnjena grešnica Marija iz Magdale, ki jo je Jezus rešil obsedenosti, ter sorodnica Marija, mati apostola Jakoba mlajšega, bi verjetno omedlela in obležala, podivjana množica, ki je hitela na Golgoto, pa bi jo poteptala. In to je bil verjetno do tedaj daleč najstrašnejši meč, ki je prebodel Marijino srce. Ta meč se ni zgodil le v enem trenutku – dogaja se vsak dan, vse do konca sveta. Povsod, kjer Jezusa sramotijo in mu jemljejo čast, ga vedno znova izdajajo, obsojajo, pljuvajo, bičajo, kronajo s trnovo krono, tepejo s trstom po glavi, mu naložijo križ… Nas bo pogled na bledi, od hude žalosti shujšani Marijin obraz končno streznil?
V premislek:
Se v nevihtah svojega življenja obračam na Boga? Sem kdaj v življenju doživljal zavrženost?
Molitev:
Moj Jezus, Odrešenik, edino ti moreš ozdraviti vse moje rane zavrženosti ter posledice vseh neviht življenja. Sam si namreč doživljal zavrženost in obsodbo. Hvala Ti, ker me ozdravljaš in osvobajaš.
G. B.
