Skrb za okolje in različne ekološke pobude v zadnjem času rastejo kot gobe na dežju. Prav tako razne nevladne organizacije s področja ekologije. Vse več se govori o t. i. globalnem segrevanju, mediji v ospredje postavljajo mlado švedsko aktivistko Greto Thumberg. In govori se o skorajšnji katastrofi planeta Zemlja. Kaj gremo?
Tudi Cerkev in papež Frančišek se odzivajo na te pobude. Kar samo po sebi ni slabo. Vendar je potrebno postaviti prave prioritete, saj je v sedanjih ekoloških gibanjih tudi veliko skritih pasti, tudi duhovnih. Velikokrat se za njimi skrivajo povsem konkretni politični in finančni cilji. Zato je ekologija danes ena osrednjih tržnih niš novodobne politične levice. V Sloveniji se tako srečujemo s pojavom, ko ekološke nevladne organizacije po eni strani blokirajo nujno potrebne gradbene projekte, po drugi strani pa se ne odzivajo na nekatere najbolj znane ekološko katastrofalne dogodke, kot je bil npr. požar v Kemisu.
Ob tem velja spomniti tudi na mnoge zablode, kot je govorjenje o podnebni pravičnosti, podnevni nevtralnosti, brezogljični družbi. Pozabljamo pa, da je ogljik nekaj povsem naravnega. In da tudi električni avtomobili niso garant za rešitev okolja.
“Izguba duhovne zavesti, ki goji spoštljiv odnos do narave in vsega stvarstva, vpliva tudi na dnevno obnašanje ljudi do okolja, saj onesnaževanje okolja v tem primeru ni samo narava, temveč tudi družba. Ne gre samo za splošno okoljsko nemarnost, temveč tudi za krepitev egoizma, nestrpnosti in slabšanje medsebojnih odnosov,” je nedavno na Časnik.si zapisal publicist, pedagog in biolog Jože Mlakar, sicer koordinator civilne iniciative Prebudimo Slovenijo in nekdanji ravnatelj Škofijske klasične gimnazije.
“Kaj je z našo okoljevarstveno kulturo? Kam so poniknili poklicni naravovarstveniki, ki se zaletavajo v skoraj vsako gospodarsko investicijo in tarnajo nad usodo planeta, ki se menda prekomerno segreva zaradi povečane količine ogljikovega dioksida. Nobene prave in učinkovite akcije za čisto okolje ni. Zakaj ne bi na najbolj izpostavljenih točkah postavili opozorilnih tabel, s katerimi bi pozivali k večji skrbi za okolje? Zakaj ne bi v ta namen na avtocestah uporabili jumbo panojev? Zakaj ne bi med t. i. oglasnimi sporočili (reklamami) na radiu in televiziji objavljali (brezplačnih) pozivov k spoštljivemu odnosu do okolja; ožjega, domačega in širšega, planetarnega?
Namesto tega se zelena združenja in stranke zapletajo v ideološke spopade levičarskega tipa. Varstvo okolja je polje političnega in ideološkega moraliziranja za kompromitacijo drugače mislečih. Levičarska zelena ideologija se je spojila z neznanstveno teorijo spolov, ki ni nič drugega kot sredstvo poneumljanja ljudi in sramotenje ter obsojanje tistih, ki se temu upirajo. Eden novejših primerov je preganjanje Päivi Räsänen, finske parlamentarke, ki je na Twiterju objavila vrstico iz Sv. pisma, s čimer je ugovarjala podpori finske luteranske cerkve paradi ponosa iz leta 2019. Grozi ji do dve leti zapora,” je zapisal Mlakar. Celoten članek je na voljo TUKAJ.
K temu dodajamo, da je najbolj pomembna ekologija duha. Tisto krščansko, da ne bo pomote.
G. B.
